Tekma s časom v svetu paviljonov

Ko smo pred dnevi obiskali ogromno gradbišče nasproti milanskega sejmišča, kjer bodo čez dober mesec uradno odprli Expo 2015, je bilo na površini 1,1 milijona kvadratnih metrov na delu 6000 delavcev iz 15 držav. Opazovali smo bolj ali manj posrečene zgradbe neverjetnih oblik ter trume delavcev, tovornjake in bagre. Sončni mrk jih ni zmotil, delavci si tudi v napornih izmenah mrzlično prizadevajo, da bi pravočasno zaključili dela, saj je časa vse manj in ura neizprosno tiktaka. V aprilu bodo na vrsti inšpekcije in izdaja uporabnih dovoljenj; zaenkrat ni jasno, kaj se bo zgodilo s paviljoni, ki preveč zamujajo. Med paviljoni, za katere se še ne ve, ali jih bodo do 1. maja sploh dokončali, je tudi supertehnološki šestnadstropni Palazzo Italia: neugoden razplet bi bil za organizatorje huda blamaža.
Paviljoni so v glavnem leseni in stekleni, v skladu z zahtevami organizatorjev in temo svetovne razstave: trajnostni razvoj. Kitajci se predstavljajo z značilno valovito zgradbo, Azerbajdžanci z okroglo stekleno sfero, izpostaviti gre ogromni paviljon Angole, ki se je očitno zelo angažirala. Nasproti njega so tematski paviljoni o kavi, kakavu, krompirju, rižu in drugih grozdih (t.i. clusters). Stene urugvajskega paviljona so iz lesenih polen, kolumbijskega so zgradili z lesom karnijskih smrek. Vietnamci so svojo zgradbo okrasili s tipičnim trsjem, Belorusi razkazujejo velikanski mlin na žitnem polju, kazahstanski paviljon je v sončnem vremenu lesketajoč. Svoj paviljon imata celo Monako in Sveti sedež (slednji z geslom »Daj nam naš vsakdanji kruh«).
Nekatere države so vrgle puško v koruzo: latvijska parcela je po prvotnih ambicioznih načrtih ostala prazna. Večina držav (paviljonov je 53, v raznih oblikah pa se bo na razstavi predstavilo okrog 140 držav) ima pred sabo še precej dela. Med redkimi objekti, ki so dober mesec pred odprtjem res tako rekoč pred ciljem, sta predvsem švicarski in slovenski. Med obiskom delegacije slovenske vlade in medijev je bilo v zraku jasno občutiti ponos in optimizem, kar je v obdobju splošne finančne stiske in gospodarske krize nekaj nevsakdanjega.