Kdaj spojitev Gorice in Nove Gorice?

Zaključek Mesta knjige z Borisom Pahorjem »Bodite ponosni na svoje mesto!« »Danes Evropa živi brez spomina. Ti spomini so sedaj ničvredni,« je na novogoriškem Bevkovem trgu na največjo bolečino človeštva – pozabo - spomnil slavnostni gost zaključka novogoriškega Mesta knjige Boris Pahor, glasnik zgodovine in živa priča temne evropske preteklosti, za katero je ob raznih dnevih spomina vedno znova slišati, da se ne sme več ponoviti, medtem ko se preostali čas človeštvo pretvarja kot da je na vse skupaj pozabilo in znova in znova snuje nove metode za množično morijo. Rdeča nit pogovora, ki ga je vodil 80 let mlajši Aljaž Škrlep, se je sicer nanašala na knjigo in mesto. Knjiga po Pahorjevem prepričanju živi, je in bo živela, kljub novodobni tehnologiji. »Z nobenimi aparati iz žepa se je ne da nadomestiti. Knjiga te vključi v to kar pripoveduje. Aparati … to bo preživeto. Človek vedno skuša poiskati kontakt z nečem, kar je živo, in knjiga je živa,« je zatrdil. Pahorjev Trst se je soočal z različnimi identitetami (»Dokler je bila Avstrija, je to bilo srečno mesto, mi smo bili srečni v njem. Takrat Slovenci v Trstu nismo bili manjšina«), medtem ko po vojni nastala Nova Gorica tolikšne preteklosti še nima. »Da smo zgradili mesto poleg Gorice, je bila rešitev, ki ni bila tako lahka. Kar tako zgraditi mestece – kapo dol!« je poudaril Pahor, ki meni, da do spojitve, vsaj formalne, z Gorico mora priti. Se pa, kot pravi, Nova Gorica s svojo arhitekturo in širokimi ulicami tako zelo razlikuje od starih italijanskih mest, kot je Gorica, da daje vtis, kot da so prebivalci v njej na počitnicah. Gorici pa je medtem priporočil, da bi se lahko še bolj naučila slovenščine.