Goriški begunci v knjigi

Več tisoč ljudi si je od novembra sem ogledalo zanimivo in nadvse poučno razstavo z naslovom Altrove - Drugam, ki je bila postavljena v palači Fundacije Goriške hranilnice v Gosposki ulici. Razstava je bila ob stoletnici prve svetovne vojne posvečena goriškim beguncem, ki jih je iz svojih domov pregnal izbruh prve svetovne vojne. Zaradi velikega zanimanja so razstavo podaljšali za skoraj mesec dni, v nedeljo pa so jo dokončno zaprli. Kak dan prej so predstavili tudi knjigo z istim naslovom, ki se v sliki in besedi sprehodi skozi obdobje, ki ga je obravnavala razstava. Na 160 straneh knjige večjega formata najdemo opise tistega krutega obdobja, ki je pognalo v beg in obsodilo na dolgotrajno tavanje stotisoče nemočnih ljudi. Mnogi so varen kraj našli pri sorodnikih in znancih, druge pregnance je država nastanila po kmečkih deželah, tisoče pa so oblasti strpale v velika lesena barakarska naselja. Najbolj znana med njimi so bila Wagna pri Lipnici, Steinklamm v osrednji Avstriji, Bruck ob Litvi in Gmünd na meji z današnjo Češko. Poleg teh je bilo še veliko begunskih taborišč in taborišč za prisilne internirance, t.j. ljudi, ki so bili politično sumljivi. V vseh teh primerih je v glavnem šlo za ženske s kopico otrok, kajti moški so bili vsi vpoklicani k vojakom.
Oblasti so skušale tudi v taboriščih združiti ljudi istega jezika, tako da so v Gmündu bili nastanjeni v glavnem Rusini in Ukrajinci iz Galicije, v Wagni pretežno Italijani z Goriškega in iz Istre, v Brucku izključno Slovenci, v Steinklammu pa Slovenci in Hrvati. Knjiga v italijanščini in angleščini zelo pregledno opisuje razne faze begunskega pojava, od bega od doma in iskanja zatočišč vse do nastanitve v raznih deželah Avstro-Ogrske in v taboriščih ter ureditve kolikor toliko sprejemljivih življenjskih pogojev: gre za uvedbo šol in za ureditev verskega življenja, za iskanje zaposlitve, ki je družinam prinašala kak dodaten goldinar, za ustanovitev kulturnih društev in skupin. Dodana so tudi kratka pričevanja ljudi, ki so vse to doživeli. Med njimi je kar nekaj zgodb slovenskih beguncev. Zadnji del knjige je namenjen beguncem, ki so svoje pregnanstvo doživljali v Italiji.
Po pozdravu Gianluigija Chiozze, predsednika Fundacije Goriške hranilnice, sta o knjigi spregovorila njen snovalec in tudi pobudnik razstave, Paolo Malni, ter zgodovinarka Antonella Gallarotti, medtem ko je Giulio Morgan prebral nekaj pretresljivih pričevanj. Malni je izpostavil, da je pri razstavi šlo za pobudo, ki ne govori o vojnih spopadih, temveč o trpljenju civilistov. Pri njeni zasnovi so upoštevali tudi večnarodnostni značaj Goriške, kar se pri drugih razstavah včasih pozabi. Na koncu je Malni pozval študente, naj se pri pisanju diplomskih nalog odločijo tudi za obdelavo zapletenih vprašanj goriških beguncev. Spregovorila je še goriška športna in družbena delavka Lucia Cassanego Lamberti, ki je občinstvo seznanila z zanimivo zgodbo družine svoje mame. Družina Resen je prvo leto vojne vztrajala v Gorici, po italijanski zasedbi pa je romala v Lucco in tam ostala do konca vojne. Knjiga je trenutno na voljo le pri tržiškem kulturnem konzorciju v Ronkah, kasneje pa bo na razpolago tudi v knjigarnah. (vip)