»Obmejni prostor je tudi moj«

Sredi Garibaldijeve ulice v Gorici obnavljajo kavarno, ki jo bodo odprli v sredo. Njen lastnik je 29-letni Desmond Chache, ki je pred petnajstimi leti prišel iz Afrike v Gorico. Takoj in povsem neobremenjeno se je vživel v krajevno stvarnost, tako da je njegova zgodba primer uspešne integracije; lahko bi navdihnila tudi kakšnega krajevnega gostinca ali trgovca.

S kakšnimi občutki se pripravljate na odprtje bara?
Gre za velik izziv. V bar sem vložil dolga leta trdega dela. Približno deset let sem bil zaposlen kot slaščičar v Fari, poleg tega sem v večernih urah vodil plesne tečaje. Dnevno se je skoraj vse dni v tednu nabralo po štirinajst ur dela. Tako je, če hočeš kaj doseči.
Koliko ljudi bo zaposlenih v baru?
Ekipo sestavljajo štiri osebe. Odprt bo celo leto med 7. uro in 22.30 razen na božič in veliko noč.
Boste še naprej vodili tudi plesno šolo Dance For Your Righst?
Seveda. Ustanovil sem jo pred petimi leti, vadbene prostore imamo tik ob predoru Bombi na Travniku. Šolo obiskuje približno sto tečajnikov.
V zadnjih letih prirejate zaključni nastop pred poletnim premorom v Kulturnem centru Lojze Bratuž ...
Imamo ga že za svojega. Zelo lepo sodelujemo z upravitelji centra, vsakič nas sprejmejo izredno gostoljubno, za kar smo jim hvaležni.
S plesno šolo se udeležujete tudi raznih človekoljubnih dogodkov.
V Gorici živim petnajst let, v bistvu sem tu preživel vso svojo mladost. Zelo mi je všeč biti v stiku z ljudmi, rad sodelujem z drugimi. Najraje sem z mladimi, ki so moji učitelji. Od njih se vedno kaj naučim.
Od kod ste se priselili k nam?
Živel sem v Srednjeafriški republiki, moja mama je Kamerunka. Domači kraj pa sem zapustil z upanjem v lepše življenje.
Zakaj ste se odločili še za bar?
V plesni šoli se je z nekaterimi plesalkami ustvarila zelo dobra ekipa. Odločil sem se za naložbo v bar, da bi ustvaril delovna mesta tudi zanje. Prepričan sem, da nam bo uspelo. Zadovoljen bom, če bom uspel združiti delo v baru v plesom. Mnogi plesalci se morajo odreči svoji ljubezni do plesa, ker z njim ne preživijo.
Toda v baru ne boste plesali ...
Ne. Vsakdanjega dela pa se bomo vsekakor lotili, kot da bi šlo za ples. Uspešen si samo s požrtvovalnostjo in strastjo.
Ime bara bo La Chance. Je to povezano z novimi življenjskimi priložnostmi?
Tudi. V resnici se je tako imenovalo podjetje, ki ga je v Afriki vodil moj oče. Žal je bilo med državljansko vojno vse skupaj uničeno. Da bi ponudil novo življenjsko priložnost tudi drugim, sem se odločil, da bom zaposlil same uslužbenke brez izkušenj. Za nama je mlada plesalka, ki se na knjigah uči poklica, v večernih urah vadimo pripravo koktajlov. S trdim delom marsikaj dosežeš.
Prijatelje imate tudi v Sloveniji ...
Seveda. Mimi, ki bo odgovorna za upravljanje bara, je Slovenka. Spoznala sva se, ko sva imela 16 let. Ko sem pred petimi leti odprl plesno šolo, sem ji rekel: Gospodična, gremo naprej (v slovenščini).
Znate tudi nekaj slovenščine?
Pred odprtjem plesne šole sem vodil razne plesne tečaje v Ajdovščini, Vipavi in Novi Gorici. Zlasti na ajdovskem koncu imam veliko prijateljev. Povsod so me lepo sprejeli. Tudi zato sem se odločil, da bomo v baru točili briško vino, ki ga pridelujejo mladi vinarji tako na italijanski kot na slovenski strani meje. Tudi sam čutim, da pripadam obema območjema.
Danjel Radetič