»Novi Londončani« iz zamejstva

Veliko se govori in piše o navalu priseljencev, ki prihajajo v Italijo. »Invazija« tujcev, o kateri si polnijo usta na primer italijanski Ligaši, pa je prava izmišljotina. Podatki raziskave o migracijskih tokovih, ki jih bo študijski center Idos uradno predstavil jeseni, namreč dokazujejo, da je leta 2014 Italijo zapustilo več državljanov, kot pa je v državo prišlo priseljencev. Italijanov, ki so se lani odselili v druge države sveta, je bilo 155.000, priseljencev pa je bilo 92.000. Tudi število Italijanov, ki živijo v tujini - teh je 4.637.000 -, se približuje številu tujih državljanov s stalnim bivališčem v Italiji (5.014.000).
Po podatkih iz seznama italijanskih državljanov z bivališčem zunaj meja držav AIRE se Italijani v zadnjih letih večinoma odseljujejo v Veliko Britanijo, kjer jih je približno pol milijona, 250.000 samo v Londonu. Angleška prestolnica je tako po prebivalstvu že postala trinajsto »italijansko« mesto, saj šteje približno toliko italijanskih državljanov kot Verona. Med »novimi Londončani« je tudi lepo število mladih goriških Slovencev, ki so se onkraj Rokavskega preliva zaposlili ali pa so tam zaključili študij.
»V London sem se preselil pred skoraj enim letom, potem ko sem zaključil študij na ekonomski fakulteti univerze Bocconi v Milanu. Angleška prestolnica je mesto, ki v Evropi nudi največ možnosti na bančnem področju. Življenje je zelo frenetično, možnosti za razvedrilo in zabavo je seveda precej, je pa tudi zelo drago za nekoga, ki je navajen na italijanski življenjski standard. Cene najemnin za stanovanja so približno za 60 odstotkov dražje v primerjavi s cenami podobnih stanovanj v Milanu, javni prevozi pa so tudi do dvakrat ali trikrat dražji, so pa odlično organizirani,« pravi
Tomaž Pahor
, letnik 1989 in po rodu z Oslavja, ki je zaposlen pri avstralski družbi Macquarie Capital, ukvarja pa se z investicijskim bančništvom. »Sploh pa nudi London ogromno možnosti za zaposlitev. Opažam veliko Italijanov, ki so zaposleni v restavracijah, kavarnah, pubih, dosti jih je tudi v finančnem sektorju,« še pove Tomaž Pahor.
Med italijanskimi državljani, ki so se v Veliki Britaniji preizkusili v gostinskem sektorju, je 26-letni
Juri Devetak
z Vrha, ki se je pred kratkim vrnil domov. »Tja sem se odpravil, da si naberem novih življenjskih izkušenj in zato, da se naučim angleščine. V bistvu sem v enem dnevu našel zaposlitev. Sprva sem v neki gostilni v Cambridgeu pomival krožnike, nakar sem se v Londonu zaposlil kot pomočnik kuharja. Plača za tovrstne službe ni ravno visoka, natakarji pa zaslužijo več predvsem zaradi napitnin. Vsekakor je London čudovito mesto, ki nudi veliko priložnosti. Zato je tam veliko Italijanov, Poljakov in Špancev, veliko povpraševanja pa je predvsem za ročna dela,« pojasnjuje Juri Devetak.
Približno deset mesecev je trajala londonska poklicna izkušnja 23-letne
Martine Kovic
iz Sovodenj. »Najprej sem bila zaposlena kot natakarica v restavraciji, nato v pubu. Do službe sem se dokopala v dveh dneh, dovolj je bilo, da sem po lokalih nosila svoj življenjepis. S plačo sem bila zadovoljna, čeprav so stroški za najemnine zelo visoki. Londonska izkušnja je bila odlična, saj mesto nudi ogromno, tudi tujcem, saj včasih, predvsem v gostinskem sektorju, s težavo naletiš na domačine,« pravi Martina Kovic.
V London se je pred sedmimi meseci preselila tudi 26-letna Doberdobka
Irene Costariol
. »Zaposlena sem kot kreativna projektna menedžerka. V Londonu se mi je ponudila zelo mikavna priložnost, potem ko sem zaključila svojo študijsko pot in prvo delovno izkušnjo na Nizozemskem. Možnosti za zaposlitev in hitrega napredovanja tu ne manjka, čeprav opažam velike socialne razlike med ljudmi, ki tu živijo. Občutek imam, da je London prehodno mesto, kjer se ljudje ne nastanjajo dolgoročno,« razlaga Irene Costariol.
Tako študijska kot službena pot je v London vodila tudi 22-letnega
Luco Dellisantija
iz Štandreža. »Po končani višji srednji šoli sem izbral London, ker je nudil več možnosti pri izbiri fakultete za študij genetike. Triletni študij sem zaključil julija, pred nekaj tedni pa sem se zaposlil pri družbi Anthony Nolan. Gre za neprofitno združenje, ki skrbi za zdravljenje krvnega raka. London je čudovito mesto, v katerem ni dolgčasa, predvsem pa zagotavlja odlične pogoje za študij in za zaposlitev v okolju, ki sloni na meritokraciji, kjer torej nagrajujejo talent, trud in sposobnosti posameznika,« na osnovi izkušenj ugotavlja Luca Dellisanti.