Bolnica Franja zaživela v romanu pisateljice iz Ascolija

V prostorih goriškega Foruma v Ascolijevi ulici je prejšnji teden potekala prva predstavitev knjig iz niza treh, ki so posvečene »neznanemu dvajsetemu stoletju«. Po uvodnem pozdravu prirediteljev je Anno Lauro Biagini - gostjo in pisateljico iz kraja Ascoli Piceno - predstavil Claudio Biancuzzi, član mestne sekcije združenja partizanov VZPI-ANPI. Prijatelja je pred nekaj meseci videl brati knjigo z naslovom Come la foresta ama il fiume, poškilil je vanjo in se nemudoma odločil, da morajo o njeni vsebini zvedeti tudi Goričani. Predvsem Goričani!
Anna Laura Biagini je raziskovalka mlajše generacije, ki je med skupinskim izletom z avtobusom, pred vodno stihijo na območju Cerknega, iz srednje Italije prišla v dolino Idrijce in nato v globel Pasice. Partizanska bolnišnica Franja jo je tako prevzele zaradi lokacije, strukture in sporočilnosti, da se je odločila spoznati njeno epopejo, raziskati vse okoliščine in napisati daljše besedilo.
Nastal je štiristo petnajst strani dolg zgodovinski roman, osnovan na podatkih in dejstvih, vsekakor pa dopolnjen z izmišljeno čustveno zgodbo. Vnesla jo je v opisovanje razmer gverilskega vojskovanja, krajinskih značilnosti in prebivalstva ter primorskega odporništva, ker bi sicer na italijanskem trgu publikacija o neki zakotni zgolj barakarski bolnišnici ne »vžgala« dovolj zanimanja. Kasneje je izvedela, da je med neko mlado bolničarko, Goričanko iz narodno mešane družine, ki jo je brat prepričal, da se mu pridruži v partizanski četi, in ranjenim bivšim italijanskim vojakom, prostovoljcem garibaldinske brigade, res vzklila ljubezen.
Knjigo, ki je izšla leta 2013, je predstavila že marsikje po Italiji, a v Gorici je spoznala, da je prišla med poznavalce vojnih razmer na Primorskem. Izkazalo se je, da je večinoma zadela in razumela zapletene okoliščine in zgodovinsko politične zagonetke, ki so se tedaj prepletale med Gorico, Idrijo in Vipavsko dolino, hkrati pa so ji posegi petnajstih prisotnih udeležencev pojasnili kar nekaj pojavov, ki jih je zabeležila, a ne povsem dojela.
V romanu nastopajo mladi borci prostovoljci, moški in ženske, ki podrejajo svoje želje težnji po svobodi in popolnoma žrtvujejo svoje bivanje, ko izvajajo navodila in povelja, ki jim včasih odrekajo svobodo odločanja. V borbi žrtvujejo vse, kar premorejo, razen čustvene ljubezni.
Avtorico je med raziskavami presenetila organiziranost in razčlenjenost slovenskega partizanskega gibanja z vsemi vidiki življenja: prehranjevanje, saniteta, komunikacije in pošta, obveščanje, tisk, kultura, krajevna predstavništva in odbori ter seveda vojaška struktura gverilskega vojskovanja, razdeljena na krajevne odrede in operativne brigade. V njenih krajih se je upor razvil po letu 1943, ko je razpadel najprej fašizem in nato tudi državna struktura.
Mladi so šli iz naselij in mest v zaraščeno naravo (pravih gozdov je bilo bolj malo), da bi se uprli nemški okupaciji in na novo ustanovljeni fašistični milici, a so bili vojaško, organizacijsko in psihološko nepripravljeni. Kaj se je pripetilo? Slovenski primorski fantje in Črnogorci so na Apeninskem polotoku tedaj zapustili razne Battaglioni speciali ter koncentracijska taborišča in se deloma napotili proti domu, veliko pa se jih pridružilo italijanski Resistenzi. Povedala je, da so zaradi svoje antifašistične izkušnje in že predvojnega ilegalnega dela postali vodilni ter so številne akcije uspele po njihovi zaslugi.
Preseneča podatek, da so v poldrugem letu v Italiji izšle kar tri zgodbe s spomini o partizanski saniteti. Naj spomnimo: poleg zgoraj opisane je še tista o bolničarju iz Podturna, ki se je v Vrtojbi pridružil Goriškemu vojnemu področju, in ona o furlanski bolničarki, ki je skrivaj pomagala ranjencem v goriški bolnišnici ter postala obveščevalka, nato pa prešla v ilegalo in odšla v operativne enote.