Razvili električni gokart

Skupina navdušencev je lani v Vrtojbi sestavila dva električna gokarta, ki bosta, sedaj ko sta prestala testiranja in še zadnje izboljšave, od aprila dalje dopolnjevala ponudbo na poligonu domačega društva Gas Vrtejba. Po oceni Dejana Koglota, ki vodi omenjeno društvo, sta vozili zaradi specifičnih lastnosti med najboljšimi v širši okolici, če ne celo v Evropi.
»Ideja o električnem gokartu je nastala, ker so se okoliški prebivalci pritoževali zaradi hrupa,« pravi Koglot. Društvo, kateremu predseduje, upravlja vadbeni in dirkaški poligon na opuščenih površinah nekdanjega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba. Tam prirejajo dirke v različnih razredih, nudijo pa tudi izposojo gokartov in vadbo vožnje z njimi. Do rešitve, ki je okolju prijazna, saj omogoča vožnjo gokarta brez motečih izpustov hrupa in izpušnih plinov, so prišli v sodelovanju z razvojnima inženirjema šempetrske Letrike, Mitjem Zavadlavom in Luko Uršičem. Da so dva bencinska gokarta predelali v električna, so moči združili s podjetjem Letrika, ki je doniralo električni pogon in krmilnik, podjetje Pamviličar je omogočilo uporabo električnega polnilca, nakup baterij je sofinanciralo podjetje Manimo, medtem ko je za ustrezno prilagoditev iz bencinskega v električni pogon s prevaritvijo pomagal domačin Ljubo Zorn.
Prvi prototipi električnega gokarta, ki so uporabljali Letrikin pogon, so po vrtojbenskem poligonu vozili že pred nekaj leti. Toda to so bile dirkalne različice za izkušene voznike. Takrat se je članom društva Gas Vrtejba utrnila zamisel, da bi poskusili razviti vozilo, ki bi bilo primerno tudi za izposojo. Zagnanost, prostovoljno delo in pomoč sponzorjev sta v enem letu obrodili sadove. Sprva sicer ni šlo vse gladko. »Na začetku smo imeli kar nekaj težav, ki jih je bilo treba odpraviti. Ko si na primer pritisnil na "gas", je vozilo zapeljalo vzvratno. Drugič se je po pol kroga ustavilo. Imeli smo tudi težavo s komunikacije med krmilnikom in pogonom … Ko se je vse to uredilo, pa smo prišli do izdelka, ki omogoča boljše užitke kot motorni,« je navdušen Koglot.
Katere so torej posebnosti tega električnega gokarta? »Motor ima največ 11 kilovatov in 35 newtonmetrov navora. S takšnimi nastavitvami na progi v Vrtojbi dosežejo 85 kilometrov na uro, čas kroga je 44 sekund. Za potrebe izposoje pa smo moč motorja omejili na 7 kilovatov, hitrost pa na manj kot 70 kilometrov na uro,« pojasnjuje Mitja Zavadlav. Tako nastavljeno vozilo še vedno omogoča odlične pospeške iz ovinkov ter hitrost 70 kilometrov na uro v končni ravnini. Gokart s takimi nastavitvami in zaviranjem, ki vrača energijo zaviranja v baterijo, dosega preko 30 minut neprekinjene vožnje.
Posebnost tega vozila je tudi v tem, da mu lahko upravljavec proge z vnaprejšnjimi nastavitvami omeji maksimalno hitrost. To pride prav zlasti takrat, ko za volan sedejo otroci in neizkušeni začetniki.
Koglot ocenjuje, da je predelava bencinskega gokarta v električnega za posamezno vozilo veljala okoli 11.000 evrov, v kar niso vštete ure prostovoljnega dela. »Enako motorno novo vozilo pa stane okoli 6.000 evrov. Izdelava električnega je torej skoraj še enkrat dražja, toda polnjenje na elektriko je cenejše, ker ni izpustov hrupa in izpušnih plinov, pa so veliko prijaznejši do ljudi in okolja. Pa tudi vzdrževanje električnega gokarta je občutno cenejše,« našteva Koglot.
Doslej so obe električni vozili testirali le člani društva Gas Vrtejba, v začetku nove sezone pa ju nameravajo poleg desetine bencinskih gokartov ponuditi tudi v izposojo. »V bodoče stremimo k temu, da bi vse bencinske gokarte zamenjali za električne, postavili bi radi tudi sončno elektrarno, s katero bi jih polnili … V ozadju je precejšen projekt,« razkriva Koglot načrte društva, ki naj bi se, če bo šlo vse po sreči, začeli uresničevati v naslednjih petih letih. Pri tem računajo na podporo lokalnega okolja in na črpanje evropskih sredstev.