Tako izkoriščajo slovansko grožnjo ...

Na sedežu Foruma v Gorici so pred dnevi predstavili knjigo z naslovom (v prevodu) Fenomenologija mediatične komemoracije žrtev. Napisal jo je kot diplomsko nalogo sociolog Federico Montini, ki je študiral v Milanu in Ljubljani. Večer, ki se ga je udeležilo trideset oseb, je uvedla raziskovalka Anna Di Gianantonio in pojasnila dogajanja okrog založbe Kappa Vu, ki se posveča tudi raziskovanjem odporniškega gibanja s trezno pozornostjo do deportacij leta 1945, in ji grozi, da ji deželna uprava reže prispevek zaradi obtožbe desnice, da je zaznati v publikacijah zanikanje pojava grobišč v kraških breznih. Z avtorjem se je pogovarjal Tommaso Montanari, član uprave deželnega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja. Na postavljene iztočnice je raziskovalec povedal vrsto zanimivih opažanj o »novem vetru«, ki je pred desetletjem začel pihati v italijanskih državnih inštitucijah glede dogajanja na vzhodni meji med in po drugi svetovni vojni. Parlament je izglasoval zakon o Dnevu spomina, nastal je film Srce v breznu, predsednik Napolitano se je ostro izrazil o nekem slovanskem ekspanzionizmu. Ponovil je opažanja, za katera smo že precej vedeli in jih povezali med seboj, toda nekaj je razpravljati v ožjem večernem krogu, nekaj kakovostno povsem drugačnega, če so zapisana v knjigi v obliki sociološke raziskave. V sržu gre za naslednje družbeno politične dinamike: Italija je šla skozi težko krizo propadanja zgodovinskih strank, škandali zaradi nezakonitega financiranja političnih strank so zdesetkali vodilne osebnosti, patriotski duh se je nevarno zrahljal, državljani so ostali brez običajnih trdih sider o uspešnosti države, na katero je vredno biti ponosni. Potrebno je bilo najti nekaj kohezijskih postavk. Predsednik Ciampi je priklical v srca ljudi državno himno, spet je bilo treba izobešati trobojnico ob vseh mogočih prilikah. Za politično poenotenje ljudi sta poskrbela prav v Trstu (ob vzhodni meji) levičar Violante in desničar Fini. Slednji je malo prej poskrbel za preimenovanje stranke MSI v AN. Hladne vojne ni bilo več, rdečega sovražnika na Vzhodu tudi ne. Potrebno je bilo na novo ustvariti zunanjo grožnjo - če ne delujočo, pa vsaj preteklo. Kraška brezna in izginotje v njih številnih ujetnikov so bila ena od nosilnih vsebin nacionalne kohezije. Notranji padec vrednot z zmagovalnim pohodom »berlusconizma« je bilo koristno uravnovesiti s ponovno uporabo besed »patria« in »patriotismo«. Dan spomina so vezali na datum pariške Mirovne pogodbe in ji s tem poskušali razveljaviti moralno in pravno moč, kar pomeni, da Italija ni bila med premaganimi državami. Izbrani datum je skoraj sovpadal z dnevom spomina na žrtve - zlasti Jude - v nemških taboriščih, kar naj bi Italijani zaznali kot neko vzporednico. Film so posneli z veliko patetiko, neresničnim prikazovanjem partizanske ideologije, ki naj bi bila celo protisemitska; uporniki na Balkanu naj bi zažigali sirotišnice, osebne usode naj bi čimbolj spominjale na Ano Frank. Hkrati so tedaj nastale filmske pripovedi o italijanski vojski v Cefaloniji in zlasti film Mediterraneo, ko skupina italijanskih vojakov v duhu »più che brava gente« prijateljuje z grškim prebivalstvom na nekem egejskem otoku. Sedanja Cristicchijeva odrska postavitev Skladišča 18 je nadaljevanje podobnih miselnih nastavkov. Predsednik Napolitano se je v toku dogajanja resnično pretirano prenaglil. Popravek storjene napake najdemo v srečanju predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške v Trstu s poklonom pred Narodnim domom in ploščo posvečeno istrskim beguncem.
Med posegi iz publike so trije razpravljavci oporekali nakazanim tezam: eden argumentirano, dva pa z nekakšnim nerazumnim gnevom, ki je ponovno pokazal, kako marsikdo še vedno ne povezuje zgodovinskih vzrokov in posledic. Priklican je bil tudi seznam izginulih obeleženih v mestnem spominskem parku. Drugi so s podatki postavili zadeve v bolj razumljive okvirje. Recimo pojav, da so se komunisti in salojevci drugod po Italiji vsaj na uradni ravni tedaj pobotali, v naših krajih pa so italijanski komunisti ostali izdajalci domovine.
Dodali bi še dve opažanji. Pred desetimi leti je Jugoslavija bila že »pospravljena«, Slovenija in Hrvaška pa šibki državici tik pred vstopom v EU. Treba jim je bilo pokazati, kdo v Evropi ukazuje in kdo, naj uboga. Glede povsem notranjega italijanskega vprašanja, zakaj se drugod po državi ni govorilo o obračunavanju ob koncu vojne - pri nas se je vedno in posebno ob vseh volitvah - pa se opazovalec lahko samo čudi nevednosti italijanskega naroda: zahodni Zavezniki niso dovolili odpirati vprašanj povezanih z vedenjem Jugoslovanske armade v Julijski krajini, ker so blindirali dosjeje osemsto italijanskih vojnih zločincev, ki niso nikoli bili klicani na zagovor, kaj šele obsojeni. Jugoslaviji se ni smelo ničesar očitati, sicer bi Beograd odprl nakazano mučno vprašanje vojnih zločinov na svojem ozemlju. Tega pa si Zahod ni mogel dovoliti v okoliščinah jaltske porazdelitve Evrope. Ta politični daj - dam bi morali enkrat povsem osvetliti, kajti postaja povsem nevzdržno neko neutemeljeno kazanje s prstom zgolj na neke komunistične krivce. Zadevo morajo razčiščevati v Rimu ne pa spet in spet tu ob meji. Omara sramote docet!
Aldo Rupel