»Nočemo povzročati težav ljudem, ki tu živijo«

Hasan je star 22 let. Za sabo ima štirimesečno pot, ki ga je iz rojstnega Afganistana popeljala v Iran in nato preko Turčije, Madžarske in Avstrije vse do šotorišča, ki ga je civilna zaščita v nedeljo postavila na nogometnem igrišču med ulicama Brass in Generale Scodnik, nekaj metrov od Kulturnega doma. Pred tem je živel na bregu Soče v bivakih, ki si jih je tam postavila skupina Afganistancev in Pakistancev. Zakaj ravno v Gorici? Hasan pravi, da se je v mestu ob Soči ustavil, ker je tu srečal veliko svojih sonarodnjakov; po štirih mesecih vožnje in pešačenja, tudi vzponov na hribe in gore, si je zaželel postanka in domačnosti. Pa tudi zato, ker se v Gorici nahaja urad za prosilce za azil, ki krije potrebe celotne severovzhodne Italije. V petek zjutraj čaka Hasana prvi pogovor na goriški kvesturi. Trenutno si najbolj želi pridobiti statut azilanta in sanja o potnem listu, ki bi mu odprl vrata v novo življenje. Tisto, iz katerega je pobegnil, je bilo zelo problematično, viselo je na nitki. V Afganistanu ni danes nihče varen, pristavi Hasanov tovariš: kdor se postavi na stran vladnih sil, tvega, da ga ubijejo talibani, kdor zaščito išče pri talibanih, postane potencialna žrtev afganistanske in tujih vojsk. Zato se ti moški nočejo vrniti v domovino, tudi tisti ne, ki so tam pustili svoje družine.
Nad novo namestitvijo pod šotori, za katero sta si prizadevala predvsem pokrajinska predsednik Enrico Gherghetta in odbornica Ilaria Cecot, so prosilci za azil zelo zadovoljni. »Nočemo pa povzročati težav ljudem, ki tu živijo,« pravi Hasan in pokaže na večnadstropne stanovanjske hiše, ki gledajo na igrišče. V nedeljo, ko so prostovoljci civilne zaščite in priseljenci postavljali šotore, so nekateri krajani protestirali. Predsednik Gherghetta jih je prosil za razumevanje in zagotovil, da gre za začasno rešitev. To nam je potrdila tudi odbornica Cecot, ki se je čez noč spremenila v organizatorko modrega šotorišča nasproti nekdanje gluhonemnice. »Postavili smo šotore, da bi jih rešili blata in podgan, med katerimi so živeli na bregovih Soče. A tu ne morejo ostati. Prefektura mora najti ustrezno rešitev.«
Če je tudi med našimi bralci kdo, ki bi jim rad medtem pomagal, naj ve, da so v modrem šotorišču nedaleč od Kulturnega doma, ob topli besedi, najbolj potrebni zobnih ščetk in past, toaletnega papirja in brisač. A tudi čaja in suhih piškotov, ob uživanju katerih bi bil začetek dneva na igrišču sredi mesta nekoliko slajši.