Odšli so brez slave in brez spomina

Predstavitev knjige »Odšli so brez slave in brez spomina« Vlada Klemšeta je v center Danica na Vrhu priklicala veliko ljudi. Delo, ki je nastalo v sodelovanju med gospodarsko zadrugo Brajda Vrh in Goriško Mohorjevo družbo, ima izrazito dokumentarno in pričevanjsko vrednost, saj zapolnjuje vrzel v poznavanju preteklosti krajev na ozemlju sedanje sovodenjske občine. Zaradi časovne oddaljenosti in težkega dostopa do podatkov je usoda krajanov, ki so odšli v prvo svetovno vojno pod zastavo avstro-ogrskega cesarja in se niso vrnili, tvegala zdrsniti v pozabo.
Knjiga je rezultat poldrugo leto dolgega raziskovanja, njena največja kvaliteta pa je seznam v vojni umrlih Sovodenjcev, Pečanov in Rupencev, Gabrcev, Rubijcev in Vrhovcev. Z avstro-ogrsko vojno napovedjo kraljevini Srbiji in nekaj dni kasneje še Rusiji je poleti 1914 veliko naših dedov in pradedov bilo vpoklicanih v vojsko. Poslali so jih na vzhodno in južno fronto. Srbija, Cer, Kolubara, reka Drina na južni fronti ter Galicija in Karpati so bili oddaljeni kraji, kjer se je pisala njihova usoda. Tja so odhajali s pesmijo in veselega razpoloženja, saj so računali na lahko zmago. Toda ni bilo tako. V njihove rodne kraje so kmalu začele prihajati dopisnice s črnim robom, ki so prinašale vesti o umrlih očetih, sinovih in možeh; mnogi so bili tudi ranjeni ali jih je dočakalo ujetništvo, v katarem so umirali zaradi neznosnih življenjskih razmer ali bolezni. S tem v zvezi so zgovorni podatki, čeprav skopi, v objavljenem seznamu umrlih vojakov. Zaradi oddaljenosti pa je bila vojna še vedno nekaj tujega. Leto dni kasneje pa so jo ljudje z Goriškega spoznali na lastni koži. Z vstopom Italije v vojno je udarila z vso silovitostjo in odgnala ljudi v begunstvo. Tudi o tem je govor v Klemšetovi knjigi, ki je izjemen vir informacij o času izpred sto let na Sovodenjskem.
Predstavitev je stopila v živo, ko sta za govorniško mizo sedla Vlado Klemše in časnikar Primorskega dnevnika Igor Devetak, ki je avtorja izzival z vprašanji. Še pred njima je Nikolaj Pintar pred pozorno publiko prebral odlomek iz vojaškega dnevnika Vinka Gaberca, udeleženca bojev na Soči in na Piavi. Klemše je povedal o težavah pri raziskovanju, o tem, kako moramo žrtve opredeliti za umrle vojake, ne pa padle, ki je za človeka nespoštljiv izraz, dalje o pohlepu po tuji zemlji, o trpljenju na fronti in bednih razmerah beguncev v barakarskih naseljih pa tudi o sovražnosti, ki so jo ponekod doživljali na Kranjskem. Vasi z območja sovodenjske občine so iz vojne izšle povsem razdejane, veliko ljudi se ni več vrnilo. Seznam umrlih vojakov vsebuje okrog sedemdeset imen - skoraj še enkrat toliko, kot jih je zabeleženih na spominski plošči v sovodenjski cerkvi -, a je še vedno nepopoln, je poudaril Klemše.
Knjigo, ki je bogata s fotografijami, dokumenti, pričevanji s fronte in ujetništva ter, v zaključnem delu, s časopisnimi članki, je natisnila tiskarna Budin. K izdaji je prispevala tudi Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, izid je podrl Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Razstava bo še nekaj mesecev na ogled v dvorani centra Danica.