Volcic o ukrajinski krizi

Razgrete razmere v Ukrajini in na Krimskem polotoku pričajo o delovanju geopolitičnih sil, ki so od vedno v igri na vplivnih območjih bivše carske Rusije. Rusija, kot naslednica Sovjetske zveze (SZ), ostaja velesila, ki se krepi in želi s svojo politiko ponovno zavladati na geopolitični šahovnici.
Nekako tako bi lahko strnili enourno srečanje s senatorjem, evropskim poslancem, predvsem pa novinarjem in nekdanjim direktorjem prve italijanske mreže RAI Dimitrijem Volcicem, ki je ob prisotnosti številnih slušateljev potekalo v domu Andreja Budala v Štandrežu. Zanimiv večer, ki je želel omogočiti poglabljanje v aktualne svetovne politične dogodke, je priredilo krajevno društvo Oton Župančič. Pogovor z uglednim gostom je vodil David Peterin.
Volcica, ki tudi v diplomatskih strukturah ni novinec, ne gre posebej predstavljati, saj ga večina pozna kot poročevalca, ki nam je preko televizijskih ekranov ob koncu prejšnjega stoletja v blokovsko razdeljeni Evropi prinašal vesti iz Kremlja - ob ruščini tekoče obvlada še nekatere jezike velikih evropskih držav. Leta 1968 se je Volcic znašel na praških ulicah, od koder je v prvi osebi poročal, kako so tanki varšavskega pakta v luži krvi utopili Dubčkovo pomlad. Za tem dogodkom je nad Češkoslovaško legla jesen. Nekaj desetletij kasneje pa je pomlad s pomočjo Gorbačove perestrojke ponovno zacvetela pred Brandenburškimi vrati - in te reforme je tudi sam Volcic do potankosti spremljal. Vse te dragocene poklicne izkušnje so mu omogočile, da je bil leta 1999 izvoljen za evropskega poslanca in da je lahko dal svoj politični doprinos krojenju evropske integracijske politike.
Volcic, ki je tudi avtor številnih knjig, ki obravnavajo družbeno in politično realnost Rusije, se je razčlenjevanja ukrajinske in krimske krize lotil s pomočjo politološke stroke: analize meddržavnih diplomatskih odnosov in prepletanja gospodarskih interesov med bivšimi sovjetskimi državami ter Rusijo, Evropsko unijo, ZDA in Kitajsko. Predavatelj je navzoče večkrat opozoril, da ukrajinske in krimske krize ni mogoče razumeti brez poznavanja ruske zgodovine od Petra Velikega in ruskih caric mimo Stalina in Brežnjeva do Putina - novodobnega ruskega carja. Že leta 1854 se je na Krimskem polotoku odvijala vojna klasičnih geopolitičnih interesov med Rusijo in Turčijo ter evropskimi velesilami.
Volcic je mnenja, da aktualnim ljudskim nemirom v Ukrajini botruje vsesplošno nezadovoljstvo ljudi zaradi skrajno skorumpirane države, ki se je znašla v izredno slabem gospodarskem stanju – Ukrajina se je v drugi polovici dvajsetega stoletja iz povsem agrarne nacije spremenila v moderno državo s pomočjo sovjetskih industrijskih planov, ki so indirektno podpirali tudi rusko govoreče grupacije v Ukrajini. Zato je povsem normalno, da nam danes mediji iz Kijeva poročajo o provinci Doneck ter o »proruskih« separatistih in »aktivistih« opremljenih z ruskim orožjem AK100.
Volcic je opozoril tudi na zaskrbljujoč socialni »gap«, ki ustvarja velike družbene razlike. »Na območju Rusije in bivših držav SZ je v obdobju tranzicije večino nacionalnega bogastva izžela peščica ljudi - najbolj poljuden je primer Romana Abramoviča, ki se ob prostem času, če se mu zahoče, ukvarja tudi z žogobrcem in s kupovanjem evropskih nogometnih ekip,« je povedal. »Sinovi te oligarhije novodobnih carjev se praviloma šolajo na najboljših ameriških univerzah. Podobno, kot so ruske plemiške družine pošiljale svoje sinove v Pariz – ne smemo pozabiti, da se je plemstvo in visoko meščanstvo v Moskvi sporazumevalo tudi v francoščini.«
Predavatelj se je v razgovoru navezal tudi na vlogo medijev v politiki in vpliv politike na medije pri utrjevanju demokratičnega sistema na območju posameznih bivših sovjetskih republik. »Problem je, da večina nič ne ve o SZ, kaj se je tam v preteklosti sploh dogajalo. Leta 1945 je na primer eden najhujših bojev, ki jih je povzročila druga svetovna vojna, potekal med Poljsko in Ukrajino. Namesto, da bi ukrajinski in poljski vojaki skupaj zasledovali nemško okupatorsko armado, so se pričeli hudi manjšinski boji: Poljaki so se začeli znašat nad Ukrajince, nato pa Ukrajinci nad Poljake. Kasneje je po ukrajinskem narodu udaril še Stalin: naložil je večino ukrajinskih intelektualcev na vlak in jih odpeljal v oddaljeno Sibirijo. Od vsega tega skoraj nič ni prišlo v javnost. Po drugi svetovni vojni je bilo vse osredotočeno na logiko nasprotja vzhod-zahod. Zahodno novinarstvo vseh ostalih tem ni poglabljalo, ni se spuščalo v te lokalne študije, ki so strašni, kot je strašna in okrutna vsa zgodovina,« je dejal Volcic.