Makedonski kebab »osvojil« mestno ulico

Hitra hrana zamenjala slaščice

Novogoriška >kebabarna< (Foto J.M.)

• Komentiraj

V središču Nove Gorice, v Rejčevi ulici, je več okrepčevalnic. Samo po sebi to ni presenetljivo, saj je v bližini veliko srednjih šol in se po ulicah mestnega središča vedno sprehaja mnogo ljudi. Posebnost pa je v tem, da večina okrepčevalnic v tej ulici prodaja kebab, njihovi upravitelji pa prihajajo iz Makedonije.
Prva okrepčevalnica se je pojavila pred osmimi leti, po odličnem odzivu pa so ji druge hitro sledile. V njih delajo pretežno mladi fantje, ki so kljub enemu prostemu dnevu v tednu in deseturnemu delovnemu urniku vedno nasmejani in prijazni. Večina izmed njih je sinov lastnikov, drugi so se zaposlili preko prijateljskih vezi. Ob bazenu si okrepčevalnice, ki nudijo kebab, kar sledijo druga za drugo. V njih delajo Senad, Besmir in Arment. Kljub navidezni nasičenosti se nihče ne pritožuje nad konkurenco. Zdi se, da njihovo poslovanje ne pozna krize. Medtem ko v Italiji kebabe prodajajo Turki in Pakistanci, so si v Sloveniji monopol nad njihovo prodajo pridobili Makedonci. Še več, vsi tisti, ki delajo v Rejčevi ulici, razen enega, so iz iste vasi, iz Dobrega dola. Še tisti, ki je izjema, Besmir, pa je iz sosednje vasi Senakos. V temu pa ni nič čudnega, saj večina prebivalcev Dobrega dola dela ali pa je delala v Sloveniji. Kot iz drugih makedonskih vasic se je tudi iz Dobrega dola po drugi svetovni vojni začela migracija v iskanju boljših življenjskih razmer. Tisti, ki je prvi dobil službo v novi državi, je vzel s sabo še sorodnike, nato sosede in prijatelje. Tako je nastal fenomen vasic, v katerih ima vsaka družina enega ali več sorodnikov, ki delajo v tujini. V različnih vasicah je tako mogoče opaziti prevlado avtomobilov s švicarskimi, avstrijskimi ali pa slovenskimi registrskimi tablicami. Vsi priseljenci pa vsekakor ostanejo zvesti domači zemlji. Kljub temu, da se je migracija v Slovenijo začela v večini primerov že pred vsaj tremi generacijami, so vse makedonske družine ne samo ohranile, ampak tudi povečale in polepšale hiše v rojstnih vaseh, kjer se druga z drugo kosajo v mogočnosti. Hiše niso samo statusni simbol, služijo tudi k ohranjanju korenin družin, ki držijo noge v dveh svetovih.
Makedonci so od nekdaj v tujini delali v gostinstvu, posebno so se specializirali kot slaščičarji. Z leti pa se je trg za slaščice vedno manjšal. Očitno je počasen ritem klepeta, ki sledi uživanju slaščic, prešel v kontrast z današnjo dinamično družbo, ki potrebuje hitro in poceni hrano. Pred približno desetimi leti so se zato prve makedonske družine odločile, da se bodo preusmerile v pripravo kebaba. Kljub preusmeritvi še vedno čutijo, da nadaljujejo z družinsko gostinsko tradicijo. S svojo prijaznostjo se se makedonski priseljenci v novem okolju dobro integrirali. Nekateri uslužbenci »kebabarn« so se rodili v Sloveniji in tukaj živeli, dokler niso morali prestopiti šolskega praga. Po zaključku šolanja v Makedoniji pa so se ponovno vrnili na delo v Slovenijo. Bolj ali manj pogosto se vsi večkrat na leto vračajo v domači kraj. Velika večina jih uživa v nasprotju, ki jim ga nudita dva domova. Basmir, ki študira pravo v Makedoniji, si želi delo, ki mu bi omogočalo, da bi delal tako v Sloveniji kot v Makedoniji.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika