Med bojem s srednjeveškim orožjem včasih pricurlja tudi kri

Evelin Bizjak, šivilja srednjeveških oblek

Evelin Bizjak med šivanjem srednjeveške obleke (FOTO K.M.)

»Že od nekdaj so me privlačili gradovi in vse kar je s tem povezanega,« pojasnjuje Solkanka Evelin Bizjak korenine svojega nevsakdanjega konjička, s katerim se zadnja leta tudi poklicno ukvarja. Začelo je se pred nekaj leti, ko je naletela na goriško skupino »Principesca Contea di Gorizia« in se začela ukvarjati s srednjeveškim mečevanjem. »In če se ukvarjaš s tem, potrebuješ primerno obleko. Začneš z eno, nato dvema in te potegne,« pojasnjuje sogovornica.
Srednjeveške obleke je začela šivati pred dvema letoma, najprej zase, nato pa so začela prihajati naročila. Njene stranke so ljudje, ki se, tako kot ona, ukvarjajo s srednjeveškimi veščinami: udeležujejo se mečevanj, srednjeveških večerij, nastopajo kot glasbeniki ali kovači tistega obdobja. Večina naročnikov njenih oblek je moških, pojasni v nasprotju z mojimi pričakovanji. »To je zato, ker se več moških ukvarja z mečevanjem, kovaštvom … in ne znajo šivati. Ženske pa nekatere znajo in si tudi same kaj naredijo,« pojasnjuje drobna sogovornica, za katero je kar težko verjeti, da tudi sama vihti bodalo v dvobojih. Vaje skupine »Principesca Contea di Gorizia« potekajo tedensko, znanje nato demonstrirajo na srednjeveških prireditvah. »Ko se naši fantje tepejo, gre velikokrat zares. Nemalokrat pricurlja tudi kri. Minulo poletje sem od ene vadbe odnesla 23 črnjav od bodala, ki sicer nima rezila, je topo, zato pa boli udarec,« pojasnjuje Bizjakova, ki pravi, da se bo v bodoče manj posvečala borbam in več šivanju oblek. Pred dobrim letom pa se je kot turistična vodička začela ukvarjati še z vodenjem skupin po lokalni okolici s poudarkom na njeni zgodovini.
»Šivanje imam nekako že v krvi,« pove Bizjakova in pokaže na šivalni stroj svoje none iz leta 1935. Njena mama je imela Singerico, tudi sama ima sedaj svoj šivalni stroj. Na vprašanje, ali je težko sešiti obleke, kot so jih nosili nekoč, odgovarja: »Odvisno je od obdobja. Mi se ukvarjamo z obdobjem konec 13. in začetek 14. stoletja – obleke so bile takrat še dokaj preproste: kroj sestoji iz dveh pravokotnikov, od pasu dol se širi z dvema trikotnikoma, rokavi so zopet dva pravokotnika. Potem pa se z renesanso začnejo stvari tako komplicirati, da če nimaš izredno natančne knjige s kroji in natančno razlago, kako sešiti, ne prideš nikamor.« Svoje izdelke izdeluje iz materialov, ki so jih uporabljali tedaj: lanu, volne, krzna, konopljinega platna, svile, po letu 1300 pa se je pojavil tudi bombaž. Za enostavno srajco, ki je spodnji del obleke, porabi do štiri ure, vrhnja obleka, ki je običajno zaključena s čipkami, še štiri ure. »Cena pa je odvisna od materiala. Nekako od 70 evrov naprej stane ena obleka,« pojasnjuje sogovornica. Med naročniki njenih oblek so tako Italijani kot tudi Slovenci, čeprav je v Sloveniji prirejanje srednjeveških dogodkov razmeroma novo. Najbližji so v Ankaranu ali Predjami, medtem ko jih je v Italiji veliko. »Jaz gravitiram bolj na Italijo, ker mi je bližja. V stokilometrski razdalji imam v bližnji Italiji na dosegu vse prireditve,« dodaja. Doslej je največkrat sodelovala z gradom v Števerjanu, ki je od Nove Gorice oddaljen pičlih 10 kilometrov. Tam približno šestkrat letno prirejajo srednjeveške večerje v avtentičnem slogu: grad je razsvetljen samo z baklami in svečami, goste, ki so praviloma preoblečeni v srednjeveške obleke, postrežejo z jedmi, pripravljenimi po srednjeveških receptih pri katerih je značilna izdatna uporaba zelišč in dišavnic, nastopajo žonglerji, dvorni norček … »Porcije so obilne. Začne se s pastetkami s sirom, piščančjimi nabodali in koščki frtalje. Sledi mineštra, ki se jo poje brez žlic, pa krače z zelenjavno prilogo, piščančje nogice, zelenjava, in sladica. Vse se je z rokami.«

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika