MIGRANTI - München na morju

Podeljevalci Nobelove nagrade za mir so leta 2012 svojo odločitev strnili v 18 besedah. Dobitnici so priznali, da si šest desetletij uspešno prizadeva za mir, spravo, demokracijo in – pozor – človekove pravice.
Taka utemeljitev nalaga moralno breme. Nagrado je treba upravičiti. Ne le za nazaj, tudi za naprej. Pač vsakič, ko je na preizkušnji etična drža.
Recimo kot pred dnevi, ko je humanitarna ladja s 629 migranti na krovu iskala varen pristan. Nobelovka, ki so ji priznali skrb za človekove pravice, bi tak izpit morala opraviti brez pomišljanja: ladjo bi po najkrajši poti spremila na varno in poskrbela za ljudi na njej, začenši s sedmimi nosečnicami. A nagrajenka si je zatisnila oči in upala, da se primer reši sam. Tako je sredi junija 2018 postopala EU, prejemnica priznanja za mir.
K opisu zgodbe je seveda treba dodati nekaj pomembnih detajlov. Ladjo so ujeli italijanski radarji, iz Rima pa so sporočili, da ne bodo ponudili varne luke. Naj to naredi Malta. Otoška državica pa je odgovorila, da se nje to ne tiče. Zato je plovilo krenilo proti tisoč miljam oddaljeni Valencii, ko bi v najbližji pristan priplula v par urah.
EU bi morala ukrepati, če je vredna besed v utemeljitvi k Nobelovi nagradi. Okarati bi morala tiste, ki so načelo človečanstva podredili izgovarjanju. Kajti ko nekomu ne pomagaš iz življenjske nevarnosti, ni izgovora. Zapiranje pristanišč na koži ljudi ni politični argument, je plehko preračunavanje. Nato bi EU morala naredila vse, da se tak primer ne ponovi. Za migrantsko vprašanje bi morala najti trajno rešitev.
Vse ostale možnosti so enakovredne odločitvi, sprejeti v Münchnu leta 1938, ko so nekateri »pragmatično« klonili Hitlerjevim željam. Vemo, kako se je končalo.
Deset let po tistem sporazumu so Združeni narodi sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic. Od obeh dogodkov, Münchna 1938 in OZN 1948, letos minevajo okrogla leta. EU v spomin in opomin.