Četrtkov kabaretni nastop Silvia Berlusconija na Kvirinalu je zaznamoval drugi krog posvetovanj s predsednikom republike. S predstavo vredno dvornega burkeža je stari lisjak odvrnil pozornost od Mattea Salvinija, ki je resnobno razpredal ponudbo združene desne sredine za koalicijo z Gibanjem 5 zvezd, nazadnje pa zagrabil mikrofon in s strupenim namigom v kali zatrl snujoče se zavezništvo. Ni naključje, da so bili zaradi tega najbolj besni prav ligaši. Predsednik Sergio Mattarella je včeraj moral vzeti na znanje, da so po dveh krogih posvetovanj stranke v bistvu še vedno na izhodiščnih stališčih. Vzel si je nekaj dni za premislek, nakar bo morda skušal stvari premakniti z mrtve točke s podelitvijo »posvetovalnega« ali »raziskovalnega« mandata. Kar pa glede na stališča strank ne bo lahko.
Luigi Di Maio bi vladal z DS ali z Ligo, nikakor pa ne z Berlusconijem; Salvini bi se z Di Maiom povezal le kot vodja celotne desne sredine, vključno z Berlusconijem; le-ta bi se najraje povezal z Matteom Renzijem, česar pa nočeta ne Salvini ne dobršen del DS; prav DS, ki bi lahko bila jeziček na tehtnici, se še tišči na Aventinu, morda v bojazni novega razbitja, saj en njen del gleda na Gibanje 5 zvezd, drug del pa, Salviniju navkljub, na desno sredino.
Če ne bo premikov v tej igri navzkrižnih vetov, ni videti druge možnosti kot koalicijo, ki bi slonela prav na dogovoru Di Maio - Salvini. Pogoj pa je, da najdeta tako ravnovesje, da nihče od njiju ne ostane v podrejenem položaju. Di Maio ne more sprejeti ne Berlusconija ne vloge priveska v koaliciji, kjer bi glavno besedo imela desna sredina. Salvini prav tako noče biti privesek v Di Maiovi vladi, ko bi vanjo vstopil sam s 17 odstotki glasov Lige in ne s 37 odstotki desne sredine. Možno ravnovesje je sam Salvini nakazal v namigu, da bi Gibanju 5 zvezd prepustil premiersko mesto - lahko tudi Di Maiu - vendar pod pogojem, da gre v koalicijo celotna desna sredina in se tako ohrani nekakšno ravnotežje med partnerjema. Pogoj je seveda, da se Berlusconi potuhne, saj je obema v napoto. In prav tej nameri se je starec s svojim burkaškim nastopom na Kvirinalu uprl in ponovno premešal karte na mizi.
Salvini in Di Maio se lahko spet potrpežljivo posvetita gradnji svojega gradu iz kart, ki pa se vsak hip lahko ponovno sesuje pod Berlusconijevimi pobalinskimi vdori. Druga, za zdaj teoretična možnost, bi bila, da se Demokratska stranka vrne v politično igro in Di Maiu omogoči sestavo vlade, ki bi jo sama lahko nadzirala in pogojevala. Del voditeljev stranke o tem razmišlja, Renzi pa s skupino zvestih somišljenikov to možnost še vedno onemogoča.
Tretja in morda res poslednja možnost, na katero namigujejo nekateri komentatorji, bi utegnil biti Mattarellov poziv za nekakšno koalicijo nacionalne enotnosti, v kateri naj bi sodelovali kar vsi trije glavni politični bloki. Taka rešitev bi morda še najbolj ustrezala Renziju in Berlusconiju, najmanj pa Di Maiu (in morda Salviniju), saj bi dišala po restavriranju »stare« politike v brk močni zahtevi po prenovi, ki so jo 4. marca postavili volivci.
Skratka, preproste poti iz zagate, v katero nas je še prej kot volilni izid potisnil samomorilsko zasnovan volilni zakon, ni. In s tem zakonom niti ponovljene volitve najbrž ne bi bile merodajne. Zato so vse oči zdaj uprte v Kvirinal. Toda niti Sergio Mattarella nima čarobne palice.