Primorski dnevnik

Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

DRUŽINE - Savino, kaj pa Dipiazza? (Marjan Kemperle)

marjan.kemperle@primorski.eu

sreda, 6. decembra 2017 | 23:17

Tržaška parlamentarka Forze Italia Sandra Savino, tista, ki je v ponedeljek očitala deželni predsednici Debori Serracchiani, da »težko razume potrebe družin, saj nima otrok,« se mora za vstop v tržaško politično družino (in za svoj sedanji poslanski stolček) zahvaliti prav ... ženski brez otrok.
Bilo je 16. maja 2006, ko je pravkar potrjeni tržaški župan Roberto Dipiazza na vrat na nos »iskal« žensko, da bi jo vključil v svojo drugo upravno ekipo in s tem zadostil zahtevam občinskega pravilnika o (vsaj minimalni) zastopanosti nežnega spola v občinskem odboru. Nobene ni bilo na institucionalnem obzorju. Piero Camber je nekaj časa vztrajno dvoril (v političnem smislu, seveda) takratni vodji Nacionalnega zavezništva Alessii Rosolen, ki pa je snubljenje »hvaležno odklonila«, ker se je pač dosledno držala starega strankinega pravila, da pritiče mesto v odboru tistim, ki so zbrali največ preferenc. Tako je - tik pred zdajci, ko je mestna skupščina čakajoče že zasedala - Camber starejši potegnil iz svojega melonarskega klobuka ime Sandre Savino, računovodje, predvsem pa tajnice takrat izumirajoče Liste za Trst.
Sandra Savino je čez noč postala odbornica za proračun; odgovorna je bila za občinsko blagajno, kar je bilo za novinko senzacija. Zatem se je njena politična pot skokovito vzpenjala. V Tondovi deželni upravi je postala odbornica za finance (spet denar ...), na zadnjih političnih volitvah je bila izvoljena v poslansko zbornico, vmes so ji zaupali tudi vplivno mesto deželne koordinatorke Forze Italia.
Tolikšen vzpon prve ženske Berlusconijeve stranke v Furlaniji Julijski krajini je spremljalo kar nekaj padcev. Predvsem besednih, ki pa kažejo na njen svojevrsten pogled na svet. Predzadnji, septembra letos, je zadeval slovenski jezik. »Slovenščina je nekoristna in nepotrebna,« je bleknila gospa v odgovor ministrici za šolstvo Valerii Fedeli po njenem nastopu na seminarju za slovenske šolnike v Kulturnem domu.
Ta teden je bil padec miselno še hujši (in tudi medijsko odmevnejši). Obtožiti žensko, da »težko razume potrebe družin, saj nima otrok«, je milo rečeno nesramno, pa tudi izraz svojevrstne mizoginije. Lavinia Rivara je v včerajšnji Repubblici spomnila gospo, da tudi desničarska »kolega« Serracchianijeve, predsednika Ligurije in Veneta Giovanni Toti in Luca Zaia, nimata otrok, a na njiju je gospa »pozabila«.
Ko bi bila gospa dosledna, bi morala s prstkom pokazati tudi na druge, ki »težko razumejo potrebe družin, saj nimajo otrok«. V prvi vrsti na celotno cerkveno družino, od duhovnikov preko škofov vse gor do papeža. Pa tudi nune ne bi smele izostati v njenem doslednem žigosanju tistih, ki težko razumejo potrebe družin. Seveda bi morala postaviti pod vprašaj tudi vpis otrok v šole in druge vzgojne službe, ki jih vodijo osebe s takimi družinsko vprašljivimi »značilnostmi«.
Navsezadnje bi morala izstreliti svojo puščico v bran družin tudi proti tistemu, ki ji je pred dobrimi enajstimi leti odprl vrata in jo pospremil v njeno sedanjo politično družino. Kajti tudi Roberto Dipiazza nima otrok, a se vseeno sooča z vprašanji tržaških družin. V tem pogledu je tržaški župan povsem »enakopraven« z deželno predsednico.
Škoda, da gospa Savino tega ne ve, sicer ne bi tako grobo diskriminirala ... ubogega tržaškega prvega občana.

Copyright 2017 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane