FAŠISTI IN MAFIJA - Glave, take in drugačne (Marko Marinčič)

Ko sem na spletu nemo zrl v posnetke hrusta, ki je v Ostii s svojo trdo obrito bučo treščil kronista Rai v obraz in mu razbil nos, sem se spraševal, kaj neki ima v glavi tisti Spada, da si privošči tak izpad kar pred snemalno kamero. Očitno nič posebno dragocenega, sicer bi s svojo glavo ravnal previdneje.
Zbodlo pa me je tudi navidezno protislovje v povezavi skupine Casapound in mafijskim klanom, ki gospoduje in ustrahuje v rimskem obalnem predmestju. Desnica si polni usta z legalnostjo in varnostjo, potem pa se njen najskrajnejši del kar tako poveže z najbolj gnilim organiziranim kriminalom. Sicer to ni novost. Dober poznavalec italijanskih mafij Roberto Saviano je včeraj spomnil, da je že Giacomo Matteotti svaril pred vezmi mafijske gospode na Siciliji z nacionalno fašistično stranko. Podobne vezi še trajajo vse do afere »mafia capitale,« kjer je rimski organiziran kriminal vodil nihče drug kot nikdar skesani črni terorist Massimo Carminati.
Te vezi so jasne vsakomur razen sodnikom, ki so ocenili, da to ni bila prava mafija. Kot da moraš biti s Sicilije ali iz Kalabrije, zato da si mafijec, ko pa dobro vemo, da tam deluje le nižja plast pojava, ki ima svoje finančne možgane v bogati Lombardiji, posle pa razpredene prav po celi Italiji in lovke raztegnjene na vse kontinente sveta.
Da so mafijske združbe pridobile tolikšno težo v državi, se morajo zahvaliti zvezam s politiko. Te so bile v letih močnejše ali šibkejše, odvisno tudi od tega, kakšne politike si ljudje izbiramo. So bila obdobja, ko se je na valu močnih družbenih gibanj začel mafiji življenjski prostor krčiti, so pa tudi obdobja, kot je zdajšnje, ko sta nastopila malodušje in obup, da bi v tej državi karkoli spremenili. Ob množični volilni abstinenci pa je mafijskim klanom najlaže plasirati svoje ljudi na prava mesta, kot je bilo videti na nedeljskih volitvah na Siciliji. Več kot polovica volivcev je ostala doma, v deželni svet pa se je prerinila kar številna četica »nespodobnih« svetnikov, eden celo toliko nespodoben, da je že za zapahi.
Res je, da so volitve postale kot resničnostni šov, kjer se uveljavljajo najbolj postavni, spretni, prebrisani in največji gofljači. A tega smo krivi predvsem volivci, ki jim nasedamo. Nič ne pomaga, če se jim potem razočarani umikamo, saj jim s tem prepuščamo le večjo oblast in moč odločanja o naših življenjih.
Če želimo, da se stvari spremenijo, moramo najprej ponovno aktivirati svoje glave in možgane v njih. V nasprotnem primeru bomo pustili, da o nas odloča tisti, ki ima tršo glavo.