Primorski dnevnik

Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

OBISK PREDSEDNICE - Moč zgleda (Poljanka Dolhar)

poljanka.dolhar@primorski.eu

torek, 10. oktobra 2017 | 17:58

Predsednica poslanske zbornice Laura Boldrini je ženska z izrazito osebnostjo in jasnimi stališči. Zlasti, ko gre za človečanske pravice in enakopravnost med spoloma. Zato je marsikdo nima rad. Zato jo na socialnih omrežjih psujejo z neponovljivimi psovkami. Zato so ji grozili s posilstvi in celo smrtjo. A ona vztraja. Zaradi vloge, ki jo odigrava v italijanski družbi in politiki, zaradi pozornosti, ki ji jo namenjajo mediji, meni, da je lahko za zgled. Zato pogumno objavlja imena tistih, ki na spletu nespoštljivo obračunavajo z njo. Zato ponavlja ponavlja ponavlja, kot mantro, svoja stališča. Da brez enakopravnosti med spoloma na vseh ravneh javnega in zasebnega življenja ne moremo govoriti o pravi demokraciji. Da v ljubezni ni mesta za nasilje. Da je nasilje nad ženskami sramota za Italijo. Da je nasilje nad ženskami v prvi vrsti moški problem, grozljiva disfunkcija tistih moških, ki se ne znajo enakopravno soočati z ženskami in se zato nadnje spravijo s pestmi. Da v boju za enakopravnost med spoloma tudi izrazoslovje ni zanemarljivo: to, česar ne poimenujemo, ne obstaja. Zato se predsednica Boldrini bori za uporabo ženskih oblik vseh poklicev. »Če lahko rečem kmetica, zakaj ne bi rekla tudi primarijka? Vsem, ki me naslavljajo s predsednikom, še enkrat zagotovim, da ne bom zamenjala spola: ostajam ženska, zato hočem, da mi ljudje rečejo predsednica,« je med drugim dejala na včerajšnjem srečanju z dijaki tržaškega liceja Petrarca, na katerem je spregovorila o italijanski ustavi. In požela njihov aplavz, ko je zagotovila, da bo na teh stališčih vztrajala.
Tržaški višješolci so besedam ženske, ki zastopa tretjo najvišjo funkcijo v državi (po predsednikih republike in senata), sledili izredno pozorno. V imenu vseh sta se ji na koncu zahvalila Caterina Cesario in Guido Cimino. Dijakinja je priznala, da so mladi kljub blagostanju, v katerem živijo, večkrat v težavah: pred sabo vidijo velike svetovne probleme, s katerimi se ne znajo spopasti, nekateri zatiskajo oči in uteho iščejo v zasebni sferi. Šola naj bo zato prostor kritične debate, institucije pa naj mladim prisluhnejo in jim pomagajo zgraditi nov kolektivni »mi«. Guido je predsednici podaril kopijo ustave, ki so jo dijaki lastnoročno prepisali: vsak po en člen, pod katerega se je vsakdo tudi podpisal. »Radi bi vam povedali, da podpiramo vaša prizadevanja, da v svojih bitkah niste sami. Mi vam stojimo ob strani,« ji je zagotovil tržaški dijak.
Morda bi bile vrste verbalnih in fizičnih nestrpnežev manj goste, množice tistih, ki vsakodnevno zasmehujejo in teptajo italijansko ustavo, pa manjše, če bi vsi mladi imeli priložnost prisluhniti predsednici Boldrini. Zagotovila sicer nimamo, upanje pa ostaja.

Copyright 2017 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane