OBISK - »Minska polja« (Sandor Tence)

Italijanski zunanji minister Angelino Alfano je bil na tržaškem vrhu o zahodnem Balkanu glede arbitražne sodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško zelo splošen in previden. Dal je razumeti, da je sodba stvar odnosov med državama in ne evropskega prava. Italijanska diplomacija si je takrat, za razliko od nemške, dejansko umila roke. Premier Paolo Gentiloni je včeraj v Ljubljani popravil oziroma nadgradil zunanjega ministra, ko je dejal, da Rim glede arbitraže podpira stališča Evropske unije. V isti sapi je sicer Gentiloni dejal, da je Slovenija za Italijo dobra soseda, Hrvaška pa prijateljska država. Vsekakor precejšen korak naprej v primerjavi z Alfanovim medlim stališčem le nekaj dni po arbitražni sodbi.
Italija se ne bo vmešavala v slovensko-hrvaški spor, ker ima v tem delu Evrope preveč političnih, geostrateških in gospodarskih interesov, da bi se lahko zamerila Ljubljani ali Zagrebu. Od tod previdno in hkrati realistično zatekanje pod »streho« Bruslja. V Rimu se namreč - dosti bolj kot slovenski mediji in morda tudi slovenska diplomacija - jasno zavedajo, da je spor o meji v Piranskem zalivu zelo obrobna zadeva v primerjavi z velikimi odprtimi mejnimi problemi, ki jih Hrvaška ima s Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Srbijo. To so velika »minska polja« za mir in stabilnost v nekdanji Jugoslaviji, ki jih ne gre primerjati s Piranskim zalivom, ki je, bolj kot mejno, neke vrste psihološko in čustveno vprašanje, na katerega v Bruslju (in marsikje drugje) gledajo s precejšnjo odmaknjenostjo.
Gentiloni pred odhodom v Prago ni skrival velikega zadovoljstva, da je kolega Miro Cerar podprl italijansko politiko do migrantov, ki ji nasprotujejo nekatere države vzhodne in srednje Evrope. Slovenija je majhna država, v Rimu pa zelo cenijo pomoč, ki jo je pri reševanju prebežnikov iz Afrike na morju pred Sicilijo nudila slovenska ladja Triglav. Morda se bo tja kmalu vrnila.