MLADI - Facebook generacija (Vesna Pahor)

Šolsko leto 2016/2017 je za nami. Prejšnjo nedeljo je Primorski dnevnik objavil še zadnji pogovor iz daljšega niza intervjujev z letošnjimi odličnjaki. Na spisku jih je bilo kar dvanajst: deset deklet in dva fanta.
Vrsta snidenj z odličnjaki mi je poleg osebne obogatitve, ponudila iztočnice za razmišljanje. Seveda, ne gre za nobeno poglobljeno analizo: ni bilo pa odličnjaka oz. odličnjakinje, ki ne bi med najljubše medije prištel Facebooka in Instagrama, nekoliko za njima je pristalo še socialno omrežje Snapchat. Spletnih verzij dnevnikov niso omenili. Socialna omrežja so za predstavnike mlajše generacije postala sinonim za vsakovrstne medije, splet kot tak ni več dovolj. Na Facebooku preberejo novico, ki jo je objavil prijatelj ali pa kliknejo na Facebook stran časopisa in tam preberejo izvlečke novic. Hitro, enostavno in povrhu še privlačno.
To noče biti nobeno obsojanje, temveč ugotovitev, brez katere je iskanje medgeneracijskega dialoga nemogoče. Osebno namreč verjetno spadam med predstavnike zadnje generacije, ki ni odraščala s pametnimi telefoni in se je na prvo socialno omrežje vpisala »šele« na univerzi. Če si želel ostati na tekočem z informacijami svoje fakultete, kulturnega društva ali druge organizacije, brez novodobnih omrežij skoraj ni bilo več mogoče. Kdor zgolj kritično obsoja ali pikro komentira »mladi sploh ne berejo časopisov«, ali »dobesedno živijo na socialnih omrežjih, zanje ne obstaja nič drugega,« ne bo dosegel konstruktivnega rezultata in to kljub temu, da se v njegovih besedah skriva vsaj delna resnica. Kaj pa ti pomaga resnica, ko nimaš več konkretnega stika z mladimi? Tehnologije verjetno nikoli ne bom obvladala do take mere, kot jo ima sedaj v mezincu katerikoli najstnik. Sem pa tudi prepričana, da če mladim spregovoriš v »njihovem jeziku«, te ne bodo odvrnili: na Facebooku bodo sprejeli tvoje prijateljstvo, tu pa tam všečkali kako sliko na Instagramu in ti v hipu z navdušenjem odgovorili na sporočilo po Whatsappu. To torej pomeni, da niso zaprti dialogu in da so ti pripravljeni prisluhniti. Socialna omrežja so pač dejstvo, poti nazaj ni. S tem podatkom pred očmi, jim je mogoče spet približati tiskane medije in najbrž še marsikaj drugega.
Marsikdo je dejal, da pogosto seže po Primorskem dnevniku. Delno so verjetno to storili iz vljudnosti, po drugi strani pa potrjuje vlogo časopisa slovenske manjšine v Italiji. S tem, da so doma naročeni nanj in da ga redno dobivajo na šolo, ga pojmujejo kot nekakšen del svojega vsakdana. V tistih razredih, kjer so profesorji v razred prinašali časopise in se z dijaki pogovarjali o novicah, niso naleteli na gluha ušesa. Pri nekaterih odličnjakinjah se je to močno poznalo.
Za zaključek še sledeči podatek: kar številčna skupina deklet je izrazila posebno zadovoljstvo nad predmeti, kakršni so matematika in fizika. Sanjajo o inženirskem poklicu ali uspehu na znanstvenem področju. Toliko za tiste, ki pravijo, da so dekleta uspešna predvsem v humanističnih vedah. Skratka tako imenovana »Facebook/Instagram generacija« ponuja marsikatero presenečenje. Za socialnimi omrežji stoji kompleksna realnost, v katero se je vredno poglobiti.