PRISTANIŠČE - To je šele začetek (Aljoša Gašperlin)

Na Tržaškem bo kmalu nastala prva prostocarinska cona v Evropi, kjer se bodo odvijale tudi proizvodne dejavnosti. To je bil tudi prvi formalen in konkreten učinek odloka, ki ga je v Trstu podpisal minister za infrastrukturo Graziano Delrio, po podpisu ministra za ekonomijo in finance Pier Carla Padoana pa bo zdaj objavljen v Uradnem listu. Dekret v bistvu določa, da tržaško pristanišče, prostocarinska območja, industrijsko cono in vse dejavnosti, vezane na luko, bo odslej upravljala pristaniška oblast. Po drugi strani bodo v prostocarinskih conah odslej omogočene proizvodne dejavnosti.
To je v zadnjem času marsikdo poudaril, od javnih upraviteljev do politikov in podjetnikov. Eni so razlagali, da je to epohalna sprememba, drugi so bolj oprezni, nekateri so si prilaščali zasluge za to novost. Dejstvo je, da je to lahko izrazit zasuk za mesto. Toda zdaj se šele vse začenja in bo potrebne veliko politične volje, da se bodo stvari začele res premikati in razvijati.
Delriov odlok je sad intenzivnega dela na državni in mednarodni ravni in ali bo Trst res postal eno glavnih mest na svilni poti, bo odvisno od mnogih faktorjev. Med temi je vztrajnost krajevnih uprav in Oblasti pristaniškega sistema vzhodnega Jadrana, ki jo vodi predsednik Zeno D'Agostino, eden glavnih akterjev preobrata tržaške luke in zaledja. Glavna skrb morajo biti tuji vlagatelji, zato jim je potrebno zagotoviti primerne pogoje. Tu pa se lahko zatakne.
Mnogi investitorji so v preteklosti zaradi tržaških birokratskih in političnih zapletov takoj poiskali druge, varnejše kraje. Delriov odlok končno določa pristojnosti in bo odslej za vlagatelje edini sogovornik predsednik pristanišča. Zelo jasno in prozorno. Temu bodo morali slediti jasni ukrepi in zakoni.
Ali je vse zlato, kar se sveti, bomo videli v prihodnosti. Temelji so postavljeni, a na njih je treba graditi. Zdajšnje javne uprave in institucije dobro sodelujejo in tako bi moralo biti tudi v bodočnosti. Leto 2018 bo pomembno, kajti bodo na vrsti volitve tako za obnovo deželnega sveta kot italijanskega parlamenta. Do pred kratkim je kazalo, da v deželi FJK desna sredina pluje s polnimi jadri, a deželna predsednica Debora Serracchiani, ki je bila navidezno v zatonu, je v zadnjem obdobju prekrižala račune desnici in ni izključeno, da bo ponovno kandidirala. Nekatere javnomnenjske raziskave so pravkar pokazale, da le ni take razlike med desnosredinskim in levosredinskim taborom (G5Z precej zaostaja).
Tržaški župan Roberto Dipiazza, ki v javnosti dobro govori o predsednici FJK, je zdaj podelil srednjeveški pečat nekdanji vodji pristanišča Marini Monassi, češ da je zaslužna za zdajšnji zasuk v luki. Še vrabci na strehah vedo, da je ravnala natančno obratno in zagrizeno zagovarjala imobilizem, ki od nekdaj zaznamuje strategijo tržaškega senatorja Giulia Camberja. Priznanje, ki je marsikoga spravilo v zadrego in je vzbudilo val humorja na spletnih omrežjih, je bilo jasen znak, da Camber še živi v tem mestu. Pa vendar.
Prihodnost luke, zaledja in vse dežele ter sploh čezmejnega območja je začrtana. Poti nazaj ni in bi v svetu težko razumeli, ko bi vztrajali s preteklostjo in zavrteli kazalce ure nazaj. Toda nevarnost zavlačevanja, metanja polen pod noge ali podtikanja birokratskih in drugih zapletov je vselej za vogalom. Zasuk, ki ga je omogočil Delriov odlok, ne bo dovolj brez odločilnega zasuka v miselnosti čim širšega kroga ljudi.