Mestna hiša ni igrača (Aljoša Gašperlin)

Tržaški občinski svet je nazadnje odobril proračun. Točneje, desnosredinska večina je s svojimi glasovi odobrila bilanco, ki jo je izdelala neznana roka v kakšnem uradu. Dokument je prišel iz tega urada v dvorano občinskega sveta in po 12 urah odšel z vsemi vejicami in pikami na svojem mestu. Prave razprave v bistvu ni bilo. Večina ni predstavila niti popravka, za amandmaje opozicije se v bistvu ni zmenila. Marsikdo je bil nad tem obnašanjem naravnost ogorčen.
Skratka, desnica je pokazala svojo resnično plat. Če je leva sredina ocenila, da je bilo njeno obnašanje arogantno in nesramno, je bilo v resnici mestoma še hujše. Obnašanje nekaterih desnosredinskih občinskih svetnikov in žal tudi odbornikov je bilo resnici na ljubo dejansko otročje. Vztrajati na tem, da si bil izvoljen in da sam odločaš o vsem, spominja bolj na konfliktualnega otroka, ki ne spusti igrače iz svojih rok. Toda otrok je otrok, odrasli so odrasli. Mestna hiša in to, kar predstavlja, pa ni igrača.
Proračun je najpomembnejši akt občinske uprave. Zatrjevati, da je bilanca, ki si jo izdelal, najboljša mogoča in da v njej ni niti napake ali vrzeli, ne sodi nikamor. Še hujše je, če zavržeš popravek, ki opozarja na grobo napako. Tudi zadržanje župana Roberta Dipiazze ni bilo na mestu. Župan po eni strani razlaga, kaj vsega naj bi že in naj bi še storila občinska uprava ter poudarja pomen dialoga in sodelovanja z vsemi. Po drugi strani se v dvorani občinskega sveta postavi na čelo svojih in žali politične nasprotnike.
Dobro bi bilo, ko bi se pri upravljanju občine, ki so jim jo zaupali volivci in volivke, včasih posvetovali tudi z opozicijo. Ta se v občinskem svetu ne nahaja slučajno. Občinski svetniki in svetnice opozicije so bili ravno tako izvoljeni, med njimi pa so tudi izkušeni ljudje, ki lahko marsikaj prispevajo za rast mesta. Kajti tudi mesto ni igrača, s katero lahko razpolagamo, čeprav nekateri razmišljajo drugače.