VRH EU - Merkron, Emmangela (Aleksander Koren)

Ponoven zagon nemško-francoskega motorja, ki je v času vladavine Francoisa Hollanda v Franciji, sopihal s polovično močjo, je najbolj otipljiv rezultat dvodnevnega vrha voditeljev članic EU v Bruslju. Ne gre za presenečenje. Emmanuel Macron je namreč svojo predsedniško kampanjo zaznamoval z jasnimi proevropskimi stališči. Francozom je obljubil gospodarski preporod (za ceno bolečih reform) in enakovredno partnerstvo z Nemčijo, ki mu Francija zaradi svoje slabe »kondicije« ni bila več kos. Dobil je izjemno široko podporo. Močna Francija ustreza tudi Nemčiji, ki se odmika od zgodovinskega pokroviteljstva Združenih držav Amerike, želi obdržati vodilni položaj v Evropi in obuditi svojo »ostpolitik«, vključno z izboljšanjem odnosov z Rusijo, vendar zaradi zgodovinskih bremen tega preprosto ne more narediti brez partnerstva s svojo veliko zahodno sosedo. Med drugim bo Francija po izstopu Velike Brtanije iz EU edina jedrska sila skupne evropske hiše.
A prijateljstvo dua Merkron oz. Emmangela - takšen je po novem skupen vzdevek voditeljev obeh držav, ni nujno dobra novica. Bolj kot »več Evrope«, ki jo na primer spodbuja tudi slovenski predsednik Borut Pahor, se namreč v bližnji prihodnosti obeta okrepitev za prizadevanja »Evrope dveh hitrosti« oz. francosko-nemške lokomotive s pripadajočimi vagoni. O tem kaj natančno pomeni včeraj izrečeni stavek, da bosta Francija in Nemčija pripravlili »nov načrt za nujno potrebne spremembe območja evra,« je namreč za zdaj mogoče le ugibati, ampak razpoke znotraj EU, ki jih je svetovna gospodarska kriza še bolj razširila, so že pokazale, da je ideja o federalistični Evropi, v katero bi bile vključene vsaj vse države evrskega območja, prej kot ne, čista utopija. Politično stabilni Nemčija in (zdaj tudi) Francija imata moč za spremembe. Kaj pa nestabilna Italija in razdvojena Slovenija?