OBLETNICA - Družina erazmus (Poljanka Dolhar)

Ni nam dano vedeti, zakaj je Evropska komisija izbrala 15. junij 2017 za dan, ko bo dokončno odpravila tako imenovani »roaming«. Kdo ve, če so želeli novici, ki odpravlja stroške gostovanja v tujih telefonskih omrežij in bo nedvomno razveselila milijone evropskih uporabnikov, v Bruslju dodati tudi simbolen pomen. Kajti v dejstvu, da bomo ravno od jutri, vsaj kar se stroškov za telefoniranje tiče, »na tujem kot doma«, je res neka posebna simbolika. Bilo je namreč 15. junija 1987, ko je Svet Evrope uvedel program Erasmus, za katerega marsikdo meni, da je bistveno prispeval k gradnji in širjenju skupne evropske ideje. Ustanovili so ga namreč z namenom, da bi milijonom študentom omogočil in olajšal študij na tujem. Da bi bili, vsaj kar se izobraževanja tiče, »na tujem kot doma«. Njegovo ime so sestavili iz začetnic angleških besed European Region Action Scheme for the Mobility of University Students, navdih zanj pa našli pri velikem evropskem humanistu Erazmu Roterdamskem. Bil je to začetek zgodbe o uspehu, ki se pod imenom Erasmus + danes nadaljuje v 33 državah. Njeni privilegirani protagonisti so bili najprej študentje in študentke, ki so se v sklopu univerzitetnega študija odločili, da bodo del svoje študijske poti prehodili v eni od številnih evropskih držav. V teku let so se jim pridružili tudi učenci poklicnih šol, mladi prostovoljci in docenti. V teh tridesetih let je »na erazmus« šlo preko štiri milijone študentov, skupno pa preko devet milijonov ljudi. Za mnoge med njimi je to bila izredna izkušnja. Med njimi sem tudi sama.
Na erazmus sem se odpravila davnega leta 2001 v nemški Mainz. Še danes se spominjam občutka izgubljenosti, ko sem prvič prestopila vrata tiste prazne sobe v študentskem domu, ki je v naslednjih šestih mesecih bil moj dom. Kot najbrž mnogi sem si tiste prve ure ponavljala, kaj mi je bilo tega treba: sama, v tujem okolju in tujem jeziku. In to za celih šest mesecev! Ampak že naslednji dan sem tudi sama postala del tako imenovane generacije erazmus. V naslednjih tednih in mesecih smo se Italijani, Francozi, Katalonci, Španci, Islandci skupaj spopadali z nemščino, spoznavali tamkajšnji univerzitetni sistem, odkrivali mesto in njegovo bogato študentsko življenje, skupaj stali v vrstah pred telefonskimi govorilnicami v študentskem naselju ... kajti takrat je roaming še kako obstajal, mi pa smo seveda želeli privarčevati vsako marko (da, med prvimi meseci mojega erazmusa smo še uporabljali marke). Predvsem pa smo dan za dnem gradili človeške odnose, ki so bili zaradi tako rekoč štiriindvajseturnega sobivanja res intenzivni. Bili smo del iste velike družine.
Priznam, med tistimi šestimi meseci nisem nemščine usvojila tako, kot bi bila želela. Z jezikovnega in študijskega vidika najbrž nisem bistveno napredovala, s človeškega vidika pa nedvomno. Erazmus je bil zame predvsem čas, ko sem se naučila poslušati druge, se soočati z njihovo različnostjo, jih sprejemati za to, kar so. Čas, v katerem sem spoznala, da tudi dekle, ki se na erazmus odpravi s telovadnimi copatami znane in drage italijanske znamke, razmišlja podobno kot jaz (ki sem takrat nosila skoraj izključno »doktormartinse«). Da je lahko fant, ki v žepu nosi obesek za ključe v obliki »fiamme tricolore«, dobrosrčen človek in izvrsten prijatelj. Da je najbrž res tako priča dejstvo, da ostajamo 16 let kasneje, zlasti po zaslugi whatsAppa, v skoraj vsakodnevnem stiku. On bo nove uredbe o odpravi roaminga še posebej vesel, saj veliko časa preživi v Španiji. Poročil se je namreč s Katalonko iz naše družine erazmus.