LETALIŠČE - Z zamudo, pa vendar (Aleksija Ambrosi)

 

Po številnih neuresničenih napovedih je bil že marsikdo prepričan, da ga ne bomo nikoli dočakali. Tokrat pa gre zares. Italijanska ustanova za civilno letalstvo Enac je ob zaključku zapletenega postopka, ki je bil po trajanju res vreden slovesa italijanske birokracije, prižgala zeleno luč za ponovno odprtje letališča na goriških Rojah. Na njem je v četrtek popoldne že pristalo prvo letalo, danes pa bodo ponovni zagon letalske dejavnosti obeležili še s krajšo slovesnostjo.
Predstavniki konzorcija Duca D’Aosta so se pošteno namučili, da so prišli do rezultata, ki ni bil samoumeven: zaradi zamud so bili pogosto tarča kritik, ki pa so bile – vsaj tako se mi zdi – včasih neupravičene. Tempo je namreč diktiral Rim in še prej direkcija ustanove Enac za severovzhodno Italijo, za katero malo letališče, kot je goriško, ni moglo biti ravno prioriteta.
Drugačna je seveda zadeva iz lokalne perspektive. V Gorici, kjer že (pre)dolgo beremo in pišemo le o zapiranju podjetij in izgubi delovnih mest, je oživitev letališča postala tema številka ena. O tem govorijo že desetletja, delniška družba Duca D'Aosta, ki je predhodnica istoimenskega konzorcija, pa je namesto konkretnih projektov ustvarjala le izgubo.
Nov zagon načrtom oživitve letališča je dalo šele podjetje Pipistrel iz Ajdovščine, ki je leta 2010 izrazilo zanimanje za odprtje proizvodne hale na Rojah. Okrog Pipistrelove tovarne se je oblikovala zamisel uresničitve središča, kjer bi se združevale letališke in proizvodne dejavnosti. Minilo je kar sedem let in namesto Pipistrelovih ultralahkih Panther smo doslej na Rojah videvali le brhke srne, današnje odprtje pa po tolikšnem zavlačevanju, polemikah in sramotnih vandalskih dejanjih, katerih cilj ostaja težko razumljiv, le navdaja z optimizmom. To je seveda zgolj začetek, saj je pot do cilja še dolga.