PAHORJEV SPOMENIK - »Who is he?« (Poljanka Dolhar)

»Who is he?« me sredi sončnega popoldneva v parku Tivoli vpraša moški srednjih let, presenečen nad množico fotografov in snemalcev, ki se gnetejo pred nerazločljivo skupino moških. »Boris Pahor,« odvrnem. »Kdo?« me v angleščini ponovno vpraša moški. »Boris Pahor, slovenski pisatelj, star je 103 leta,« mu pojasnim. »Sto tri leta,« presenečeno ponovi moški z zemljevidom Ljubljane v rokah. »Da, 103, in to je njegov spomenik,« pokažem na kup brona za najinim hrbtom, ki je nekaj po 15. uri še pokrit z modrim blagom. Moški se odpravi proti množici predstavnikov sedme sile, nadnje dvigne svoj telefon in vanj ujame pisatelja v značilnem dežnem plašču in s priljubljeno baretko na glavi. Ko se vrne k meni, me vpraša: »Piše pa samo v slovenščini, kajne?« »Da,« mu odgovorim, ker ni dovolj časa, da bi mu pojasnjevala, da je v resnici dvojezičen tržaški Slovenec, ki piše tudi v italijanščini, »njegova dela pa so prevedena v številne jezike«. »Najbrž pa ne v nemščino,« podvomi mož svetlih las in visoke postave. »O ja, tudi v nemščino,« odvrnem in na njegovem obrazu se pojavi zadovoljen nasmeh. »Bo-ris Pa-hor,« počasi ponovi sam pri sebi in odide dalje. Tako kot mnogi naključni opazovalci včerajšnje slovesnosti pod drevesi parka Tivoli. Prednost spomenika, ki stoji sredi parka: mimo njega hodijo naključni sprehajalci s psi na povodcih in brez njih, kolesarji, tekači. Marsikdo se, presenečen nad množico, ustavi in najbrž bo tako tudi v prihodnje: spomenik Borisa Pahorja, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić, je dovolj velik, da ga ne moreš zgrešiti ...
Ne zgodi se vsak dan, da živi osebnosti postavijo spomenik. Nekaj primerov iz preteklosti sicer poznamo: Josip Broz Tito, Janez Pavel II., smučar Hermann Maier ... Vsi so ga dočakali relativno mladi, če jih primerjamo z Borisom Pahorjem, ki bo avgusta dopolnil 104 leta. Zato je pravzaprav razumljivo, da je tržaški pisatelj včeraj prisostvoval odkritju »svojega« spomenika. Zakaj pa ne? Pahor je bil dolga leta porinjen na obrobje slovenske družbe in literarne srenje: zaradi zavzetih stališč, moralne drže, premočrtnosti, ki je najbrž tudi otežila marsikateri medčloveški odnos. Javnost mu ni priznavala ne literarnih uspehov ne prispevka, ki ga je dal demokratizaciji slovenske družbe na obeh straneh nekdanje meje. »Njegova« revija Zaliv je bila odprta »vsaki razsodni slovenski besedi«, objavljala je vse, »razen stališč kakega begunca, ki je zagovarjal kolaboracijo,« je bilo slišati na včerajšnjem dopoldanskem posvetu v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V zadnjem desetletju skuša slovenska družba nadoknaditi zamujeno. Boris Pahor je postal medijska zvezda, vedno se najde kak novinar, ki želi zapisati ali posneti njegovo mnenje. Podeljujejo mu državna odlikovanja, njegove knjige se tiskajo in prevajajo. Zdaj so mu v slovenski prestolnici postavili še spomenik. V bližini tiste klopce, na kateri sedi Edvard Kocbek, njegov literarni mentor, somišljenik in prijatelj. Kaj je lepše kot to, da te vlijejo v bron v neposredni bližini prijatelja, s katerim si delil véliko bitko za to, da slovenske družbe ne bi bilo sram lastne podobe v zrcalu, ki ji ga nastavlja zgodovina? Če to ni dober razlog za postavitev spomenika, malemu velikemu Tržačanu, Slovencu in Evropejcu, ki tudi pri 103 letih vztraja v isti bitki ...