PRVI APRIL - Kdo se šali in kdo ne (Sandor Tence)

V redakciji smo precej razpravljali o časopisni prvoaprilski šali in če je sploh umestno, da jo objavimo. Na koncu smo se odločili za dve novinarski »raci«: Senegalci se zanimajo za zemljišče na Dolgi Kroni in vabilo italijanske jadralne zveze Simonu Sivitzu Košuti in Jašu Farnetiju, da se znova vrneta v športno areno. Ne vem, koliko bralk in bralcev je nasedlo izmišljenima novicama, tega ne bomo nikoli izvedeli. Upam le, da nismo nikogar prizadeli in, če smo, se opravičujemo.
Živimo v času, ko je prvi april praktično vsak dan. Žal. Velik del krivde nosijo za to družbena spletna omrežja, svoje odgovornosti imamo tudi novinarji, ki nasedamo trajnemu prvoaprilskemu vzdušju, glavni krivec pa so vsakodnevna dogajanja. A tu ne gre za šale, temveč za resničnost.
Nekateri so bili prepričani, da je v včerajšnjem dnevniku prvoaprilska šala Luka Maksimović-Beli, sicer znani komik, ki se v Srbiji poteguje za predsedniško mesto. Drugi so mislili, da smo nalašč zamenjali triletni načrt za javna dela Občine Trst z enoletnim projektom, spet tretji pa so debelo gledali, ko so prebrali novico, da bo Iva Jevnikarja za krmilom slovenskih informativnih oddaj RAI začasno zamenjal človek, ki ne obvlada slovenščine in ki najbrž zelo malo ve o Slovencih v Italiji. Nobena od treh novic ni prvoaprilska potegavščina.
Takšno je torej to naše medijsko okolje, ki je zrcalo današnjega časa. Tudi prvoaprilske šale so izgubile nekdanji naboj.