MARINE LE PEN - Črna zastava (Marko Marinčič)

Izstop Francije iz evra in referendum o članstvu v EU, znižanje upokojitvene starosti in pregon migrantov. To so volilne parole, s katerimi je Marine Le Pen v nedeljo začela kampanjo za predsedniške volitve v Franciji. Privržence je tudi navdušila z napovedjo, da bo zaposlila nove policiste, gradila zapore in izstopila iz zveze Nato.
Tostran Atlantika odmevajo gesla, kakršna so privedla Donalda Trumpa v Belo hišo. Nekaj je brutalne fašistoidne klasike - priseljenci naj se asimilirajo, pozabijo na vero, jezik in kulturo, če ne pa »ven, raus, adieu ...«. Nekaj pa je tudi limanic za levico, kot na primer tista o Natu. Saj ni, da bi Le Penova mislila na kako razoroževanje, prav nasprotno: brez Nata bi Francija še več vlagala v svojo jedrsko in siceršnjo vojaško »grandeur«. Pa vendar se komu tudi na levi lepo sliši, da bo izstopila iz Nata, še bolj pa da bo naredila konec neoliberalni globalizaciji.
Toda če popraskamo pod površino, opazimo lažno ideologijo, kakor pri Trumpu, ki je rjovel proti Wall Streetu, potem pa napolnil vlado s »Goldman Sachs boysi«. Tudi Le Penova si gradi volilni kapital na jezi in strahu 99 odstotkov družbe, ki jim je tržna deregulacija odjedla blagostanje in socialno varnost. Toda ničesar ne predlaga, da bi zares načela privilegije preostalega odstotka. Želite primer? V naslednjih treh letih bo samo tehnološki napredek v Evropi pobral pet milijonov delovnih mest, obenem pa povečal produktivnost in dobičke. Ni treba ugibati, v čigave žepe se bodo stekli. Toda Le Penova se na pravega, težko dosegljivega sovražnika ne ozira in raje ponuja preprostejšo tarčo: priseljence, ki »nam kradejo« delo.
Kriza leta 2008, ki jo je zakuhal finančni kapital, je bila preslišan alarmni zvonec. Sistem so za silo zakrpali s podružbljanjem izgub, ko so iz državnih proračunov reko milijard preusmerili v mašenje bančnih lukenj, izgube pa prenesli na državljane s krčenjem socialne varnosti, javnega zdravstva in pokojninskih sistemov, nižanjem plač. Mnogi ekonomisti že leta svarijo, da je tržni model, kjer se družbeno bogastvo pretaka v roke vse manj številne elite, kot vlak, ki neizbežno drvi proti breznu. Toda evropska politika velikih koalicij je ta svarila preslišala. Socialdemokracija je nič manj kot konservativna desnica vestno izvajala neoliberalne recepte. Vallsov zakon o delu, ki je spravil na ulice milijonske množice, je bil v Franciji lep zgled samomorilske politike Hollandovih socialistov.
Iz te kaše sta možna dva izhoda. Prvi, lažen in varljiv, vodi v protekcionizem, zapiranje, ekonomske in - bognedaj! - prave vojne. Ponuja ga Marine le Pen. Drugega so polne knjige in študije sociologov, politologov in ekonomistov, ki razlagajo, da je izhod iz globalne krize možen le v novi globalni družbeni pravičnosti. Zakoličiti jo je treba na mednarodni ravni, z regulacijami, ki naj tržni absolutizem podredijo človeku in ravnotežju okolja. V politiki pa te ideje ostajajo še obrobne in ni videti dovolj močne politične sile, ki bi jih bila sposobna uveljaviti.