Primorski dnevnik

Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

Poziv in »j’accuse« (Poljanka Dolhar)

 poljanka.dolhar@primorski.eu

četrtek, 19. januarja 2017 | 09:47

 Ponedeljkov večer v Društvu slovenskih izobražencev je bil po eni strani poziv javnosti, naj se izreče o usodi in prihodnosti Slovenskega stalnega gledališča, po drugi pa jasen in odločen »j’accuse« sedanjemu umetniškemu in upravnemu vodstvu teatra. Če je prvi namen več kot dobrodošel, tako kot bi bila zelo dobrodošla javna diskusija o naših šolah, medijih in drugih pomembnih manjšinskih ustanovah, je drugi za našo stvarnost neobičajen: umazane cunje naj bi umivali doma, pravi ljudska modrost. A kaj ko je doma v Petronijevi ulici marsikaj narobe, začenši s »hišnim gospodarjem« (beri: umetniškim koordinatorjem) Eduardom Milerjem, ki je na seznamu izginulih oseb. Pa tudi z dialogom: da je vsaj pomanjkljiv, če ne že neobstojen, je bilo jasno na primer pri številu abonentov; po oceni igralcev je teh v najboljšem primeru 280, v upravi so nam povedali, da jih je 3.155. Škoda, da niso organizatorji večera povabili k mizi tudi katerega od upraviteljev, da bi si občinstvo lahko ustvarilo bolj jasno sliko. A to je žal stara zgodba: zdi se mi, da pri nas ni pravega smisla za dialog in soočenje (pomislite samo na »debate«, ki so se zvrstile pred zadnjim referendumom). Raje imamo srečanja, na katerih prepričujemo sebe in svoje somišljenike (ki kot taki najbrž ne potrebujejo prepričevanja ...) ter govorimo čez tiste, ki jih ni in se torej ne morejo zagovarjati. Kam to vodi, je na dlani.
Sicer pa je večer ponudil nekaj zanimivih sugestij. Ob uvodni in najpomembnejši – manjšina naj se izreče, kakšen teater želi, – se samo po sebi poraja vprašanje: kdo naj se izreče? Krovni organizaciji? Tisti isti, katerih vodilni možje ne zahajajo v teater? Igralci so dejali, da v upravnem svetu pogrešajo strokovnjake z gledališkega področja in predstavnika zaposlenih, v teatru pa umetniškega vodjo, ki bi poznal naš prostor in igralcem omogočil, da se »naigrajo«, kot je dejala najmlajša članica ansambla. Radi bi tudi premagali urbano legendo, po kateri so njihove predstave slabe ... predvsem takrat, ko jo širijo ljudje, ki ne zahajajo v teater. Razumljiva in logična pričakovanja, za uresničitev katerih mora vsakdo opraviti svoj del naloge. Vsakdo in vsi, kajti, kot so opozorili igralci: če izgubimo SSG, se bodo kot domine zrušile vse naše ustanove ...

Copyright 2017 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane