Čivkanje v džungli (Aljoša Fonda)

V spletni komunikacijski džungli marsikdo še vedno išče pravo smer na kompasu – v prvi vrsti to velja za tradicionalne medije, po vsem svetu. Dandanes pravzaprav ni jasno, ali je facebook za človeštvo prej koristen ali škodljiv: po eni strani povezuje ljudi iz (skoraj) vseh držav sveta, po drugi pa bi lahko velik del tam objavljenih vsebin mirno označili kot smeti, s katerimi ljudje zapravljajo svoj čas. Lažnih novic, ki jih uporabniki pridno delijo in širijo, ker prebirajo samo naslove (še te pa površno), je celo morje. Ko se pod banalno fotografijo, ki bi bila v drugih okoliščinah nepomembna (naj bo to slabo parkiran avtomobil, nemarno odvržen odpadek, krožnik tortelinov ali ljubka mucka), nakopiči na stotine ali tisoče zgroženih, besnih ali pa razneženih komentarjev, se človek vpraša, čemu to služi. Twitter je povsem drugačno sredstvo, ki zanima ozek krog ljudi (ti ga praviloma uporabljajo poklicno), v slovenskem prostoru pa še ni zelo razširjeno.
Ob vsem tem pa je na dlani, da se moraš s temi in drugimi kanali soočati, ko opravljaš določen poklic oziroma funkcijo. Daleč od tega, da bi v članku, v katerem obravnavamo aktivnost politikov in organizacij na twitterju in facebooku, s tem ocenjevali njihovo delo ali produktivnost: to sploh ni to. Najbolj len politik lahko objavi tudi po sto čivkov na dan, če nima drugih opravil. Podatki o sledilcih in všečkih nimajo nobene statistične teže: toliko bolj, ker lahko všečke celo kupimo. Kdor se na te kanale požvižga, pa lahko vseeno odlično opravlja svoje delo. Gre v resnici bolj za igro kot za raziskavo.
Vseeno pa ne moremo mimo ugotovitve, da se v času, ko predsedniki in ministri svoje ukrepe napovedujejo prek twitterja, župani pa svoja uradna stališča objavljajo na facebooku, politik temu svetu ne more izogniti. Drugo vprašanje je, v kakšnem tonu se v njem oglaša.