Za odprto družbo gre (Aleksander Koren)

Iz ankete ljubljanskega Dela, ki smo jo povzeli pred dnevi, je bilo mogoče razbrati, da so zdravje, družinske vezi in mir za Slovence najpomembnejše vrednote. Svoboda in demokracija za njimi daleč zaostajajo. Verjamem, da takšne ocene veljajo za glavnino Evropejcev. Slovenci v Italiji najbrž nismo pri tem nobena izjema. In vendar obstaja med demokracijo in svobodo na eni ter zdravjem, družinskimi vezmi in - še toliko bolj - mirom na drugi strani nesporna povezava. Čas, ki ga doživljamo, tem vrednotam - vsem, ni naklonjen. Leto, ki je pred nami, pa bi njihovo ogroženost lahko še poglobilo. Prave razsežnosti brexita in izvolitve Donalda Trumpa, ki je na predsedniških volitvah v ZDA zmagal z govorico vulgarnosti in sovraštva, bodo namreč vidne šele, ko bo Velika Britanija postopek izhoda iz EU zares začela, Trump pa se bo vselil v Belo hišo. In v letu 2017 so na vrsti volitve v Franciji (kjer se bo Le Penova po napovedih zagotovo uvrstila v drugi krog), v Nemčiji, na Nizozemskem, morda v Avstriji in Italiji. Silam, ki so na Zahodu vladale vse od konca 2. svetovne vojne, se povsod zoperstavljajo t.i. populistična gibanja vseh vrst in počasi izpodjedajo njihovo volilno bazo, čeprav ne ponujajo konkretnih rešitev, temveč prej uporabljajo gesla izključevanja iz temnih predvojnih časov, ki so v Evropi pripeljala na oblast totalitarne režime in obrodila katastrofalno vojno. Za zdaj smo pokopali politično korekten govor, kaj bo jutri, se ne ve.
In vendar bi bilo zgrešeno, če bi težnje velikega dela državljanov pripisovali zgolj nespametni jezi (pri čemer ima danes jeza nešteto različnih obrazov, upravičenih in tudi neupravičenih), pomanjkanju zgodovinskega spomina, egoizmu ali zablodam demagoške in površinske politike tvita, sovražnega govora ter »všečnih laži« na socialnih omrežjih. Ne, gre tudi za nezmožnost vladajočih sil, da nudijo upanje za boljšo prihodnost. Ta se ne le ponižanim in razžaljenim, temveč tudi vse bolj širokemu krogu pripadnikov srednjega sloja, zdi vse bolj negotova. Glede osebne in ekonomske varnosti (torej tudi zdravja); glede prihodnjih generacij, torej sinov, hčer, vnukov in vnukinj (družine); glede usklajenega razvoja regij in držav (torej miru). A morajo vladajoči kdaj pa kdaj tudi povedati resnico. Da v eri digitalizacije, appov in klikov, na pragu robotizacije in tridimenzionalnih tiskalnikov, ob demografskih trendih, ki jih je mogoče ublažiti, ne pa obrniti, vse ne more biti tako kot je bilo včasih. In prav vsemu ni mogoče reči vedno samo NE. A Ne bo postal DA samo, če bomo namesto preračunljivih in glasnih politikov imeli pogumne in iskrene, morda celo »dolgočasne« državnike. In to take, ki dajejo zgled, ljudem pa tudi občutek, da jih ne vlečejo za nos.
In jasno da! Rešitev je lahko samo evropska. Res je: takšna kot je, nam Evropa ni všeč. In jo bo razneslo, če je ne bomo spremenili. Še naprej gojili le njeno retoriko. A je zanjo - in za njen koncept odprte družbe - še vedno vredno se boriti. Za Slovence, v matici in zamejstvu, to nesporno velja. Rekel bi, da je za našo prihodnost življenjskega pomena.