Obdobje negotovosti (Aleksander Koren)

Po gladkem porazu na referendumu in neizogibnem odstopu, čeprav začasno zamrznjenem, Mattea Renzija s položaja predsednika vlade, se v Italiji začenja obdobje velike politične negotovosti. Rezultat, tako jasen v svoji dimenziji, napoveduje celo konec politične kariere premierja, ki je neprevidno povezal izid referenduma s samim sabo in s svojo vlado. Noben politik na oblasti, je zapisal Mario Calabresi v Repubblici, ne more danes v Evropi resnično upati, da lahko na neposrednem glasovanju doseže več kot 50-odstotni konsenz. In to velja za Renzija, ki je obljubljal več kot je dosegel, seveda še bolj kot, denimo, za Merklovo. Torej, avtogol.
Toda Renzi bo moral zdaj glede na gladek poraz reševati tudi svoj položaj znotraj vladajoče Demokratske stranke. Tej morebiti celo grozi razpad. Njena paraliza lahko zelo oteži tudi prizadevanja predsednika Sergia Mattarelle, da sestavi začasno vlado, ki bo morala »pomiriti« tujino ter z novim volilnim zakonom za poslansko zbornico in senat pospremiti Italijo na pot k predčasnim volitvam za zagotovitev stabilne in legitimne vlade. Renzi je v svojem (častnem) nočnem poslovilnem govoru namignil, da mora pri tem zdaj odgovornost prevzeti tudi široka a nehomogena fronta njegovih nasprotnikov, ki ga je uspešno zrušila, vendar ni pričakovati, da bi lahko tako razglašena druščina predstavila Mattarelli skupen predlog za izhod iz vladne krize. Prvi odzivi kažejo ravno nasprotno: »zmagovalca« referenduma, to sta Severna liga in predvsem Gibanje 5 zvezd, takoj želita na volitve, a tudi negibnost ju pravzaprav utrjuje. Politika je sicer umetnost možnega in to velja v domovini Machiavellija še bolj kot drugod po Evropi, kjer so referendum (površno) enačili z brexitom in nevarnostjo zmage desnega populista Hoferja v Avstriji. A pravzaprav nihče nima čarobne krogle, da bi lahko napovedal, kaj se bo zdaj zgodilo v Italiji.
Prvi mejnik bo že jutrišnja skupščina vodstva Demokratske stranke, ki se dan po referendumu edina ni izrekla o svojih prihodnjih potezah, ima pa večino v poslanski zbornici in brez nje ni mogoče vladati. Ne bi se čudili, če bi Renzi po vladi zapustil tudi krmilo stranke. Drugi mejnik bo presoja ustavnega sodišča glede ustavnosti t.i italicuma, to je volilnega sistema, ki velja za poslansko zbornico. Pred januarjem se sodišče, kot kaže, ne bo izreklo. Kaj bo dotlej, ni jasno. Najverjetnejši izhod se v tem trenutku zdi zato »nikogaršnja« tehnična vlada, ki pa jo bo prisiljena podpreti sedanja koalicija. Teren medstrankarskega dogovarjanja bo le volilni sistem. Ne gre niti izključiti vrnitve k proporčnemu sistemu (sicer s korektivi), s katerim bi se različne duše italijanske politike lahko na volitvah preštele in preverile, kolikšna je njihova resnična podpora med državljani, kdo je močnejši na desnici med Salvinijem in Berlusconijem, kolikšen odstotek volivcev za DA lahko obdrži leva sredina (z Renzijem ali brez), ali je klasična levica sposobna prestopiti volilni prag in za koliko. Tudi Gibanju 5 zvezd bi to ustrezalo bolj kot je pripravljeno priznati. S takšnim volilnim sistemom bi imele vse strani – kot v starih lepih časih – tudi proste roke pri izbiri povolilnih zavezništev, državljani pa že spet ne bi vnaprej vedeli, kdo jim bo vladal. Ali je to, kar je interes strank, tudi interes državljanov, pa je drugo vprašanje. To lahko pokaže le čas.
Pa še to: finančne apokalipse včeraj (seveda) ni bilo, a finančni in gospodarski problemi ostajajo nerešeni. Z njimi se bo morala spopasti katerakoli vlada.