Ščuvanje k samomoru (Marko Marinčič)

Britanski volivci so odločili, da odprejo Pandorino skrinjico brexita in uberejo pot v neznano. Nasedli so politikantom, ki so jih preslepili, da so vir vsega zla Bruselj in priseljenci. Začel je David Cameron, ko je obljubil referendum, da je za še kratek čas obsedel na premierskem stolčku. Nadaljevala sta Nigel Farage in Boris Johnson, ki stremi po tistem stolčku, tudi za ceno zrušenja Evrope in samega Združenega kraljestva, saj se Škoti in Severni Irci že ogrevajo za odcepitev od Londona in obstanek v Evropi.
Cunami, ki je včeraj preplavil borzne in valutne trge je pokazal, kakšne utegnejo biti gospodarske posledice referendumske izbire. Vrednost britanskega funta je strmoglavila na raven iz leta 1985. Nekaj odstotkov je izgubil tudi evro. Od včeraj smo vsi Evropejci revnejši, Britanci še najbolj. Cene nafte in surovin padajo in napovedujejo novo recesijo ali v najboljšem primeru upočasnitev že itak preskromne gospodarske rasti. Delnice bank po Evropi so včeraj izgubile tudi 20 odstotkov vrednosti. Ko se je nazadnje dogajalo nekaj podobnega po stečaju banke Lehmann Brothers, je sledilo sedem let suhih krav. Prva emotivna reakcija trgov je morda pretirana in se bo polegla, gotovo pa se gospodarstvu ne pišejo dobri časi.
Bo znala Evropa na to odgovoriti z drugačnimi prijemi od doslej poznanih ali bomo doživeli novo privijanje varčevalnega vijaka? Je sploh še kaj manevrskega prostora za krčenje javnih izdatkov, kar pomeni manj zdravstva in javnih storitev, socialnih pravic in pokojnin?
V tem je paradoks izbire Britancev. Zlasti starejši, ki so v nasprotju z mladimi množično glasovali za brexit, so že dolgo, tudi upravičeno jezni, ker so se jim krčile socialne pravice in življenjski standard. Začela je že Thatcherjeva, nadaljevali pa vsi njeni nasledniki, konservativci in laburisti, saj niso mogli bistveno drugače v svetu deregulirane globalizacije, kjer globalni finančni skladi in centri ekonomske oblasti odločajo, državne vlade pa se prilagajajo. Prostovoljno ali pod prisilo, kot uči Ciprasova grška izkušnja.
Ko se ne moreš upreti premočnemu zatiralcu, se raje zneseš nad revežem, ki je še na slabšem kot ti. Tako so britanski nacionalisti ljudi prepričali, da se jim slabše godi ne zaradi vse bolj krivične delitve bogastva, ki se iz srednjega sloja pretaka v žepe vse bogatejše svetovne elite, temveč zaradi priseljencev, s katerim morajo deliti vse tanjše drobtinice nekdanje socialne države.
To so preprosta dejstva, na katera nas že leta opozarjajo mnogi ugledni ekonomisti. Nakazali so tudi smer za izhod iz tega začaranega kroga, ki je ravno obratna od varčevalne obsedenosti nemško govorečih evropskih inštitucij. Več bi bilo treba javnih investicij, ne pa manj. Spodbujati bi morali gospodarsko rast, da se razširi materialna osnova za družbeno blaginjo. Predvsem pa je treba vladati, se pravi odločati v korist skupnosti in ne le sprejemati tega, kar vsiljuje finančna elita.
In tu je vprašanje. Kdo je danes tega sposoben? Kdo je dovolj močan, da se zoperstavi finančni eliti? Trenutno nihče. Če pa hočemo verjeti, da je še nekje neka možnost, da politika ponovno prevlada nad tržno džunglo, kjer velja zakon močnejšega, potem je edino upanje ta naša uboga in zaničevana Evropa. Poti nazaj ni, nobena nacionalna država ne bo kljubovala velesilam globalnega trga. Niti nekdaj mogočna, danes zbegana in jutri morda osiromašena Velika Britanija. Zato so gesla evropskih populističnih desnic v bistvu ščuvanje k samomoru.
Lahko nas reši le močna, politično bolj povezana in pogumna združena Evropa, ki pa mora nujno samokritično premisliti, kam jo je pripeljala dosedanja gospodarska politika in ubrati drugačno pot. Alternative ni. Alternativa Evropi je vojna, kot je včeraj lucidno povedal Romano Prodi. Grozljivo, toda resnično.