Kosmač in fojbe (Sandor Tence)

Pisatelj Ciril Kosmač je nekoč parkiral avto ob Koronejskih zaporih. Zaradi stiske s časom ga je parkiral na prepovedanem mestu. K njemu je takoj pristopil policist in mu zagrozil s kaznijo. In Kosmač mu je v izbrani »lingua di Dante« zabrusil: »Nekoč me je, ko sem bil mladoleten, ta država nezakonito parkirala za te zidove. In zato bom danes tu parkiral kljub temu, da je nezakonito.« In potem je odšel, policist pa je obstal odprtih ust.
Na ta dogodek, ki ga je v Kosmačevi biografiji Tisti pomladni dan je bil lep opisal Marko Kravos, sem se spomnil, ko sem prebral odlok, da bodo tržaški zapor poimenovali po paznikih, ki so po vojni končali v fojbah. Če že nameravajo poimenovati zapor, kar sploh ni nujno, naj ga poimenujejo po tistih, ki so bili tam po krivici zaprti.
Mednje sodi Kosmač, ki so ga nezakonito aretirali, ko še ni dopolnil 21 let, mednje sodi nekaj tisoč italijanskih, slovenskih in hrvaških antifašistov. V tem zaporu so med drugim čakali na smrt obsojenci prvega in drugega tržaškega procesa, talci, ki so bili usmrčeni na Opčinah in v Ul. Massimo D’Azeglio ter tisti, ki so potem umrli v nacističnih lagerjih. Coroneo je bil zadnje postajališče za mnoge žrtve Rižarne. Zaradi vsega grozljivega, kar se je dogajalo za njegovimi zidovi, je tržaški zapor postal za mnoge simbol trpljenja pod fašizmom in nacizmom.
Za poimenovanje Koronejskih zaporov po paznikih, ki so končali v fojbah, se je odločila uprava italijanskih zaporov, ki sodi v sklop pravosodnega ministrstva. V odloku beremo, da so se pazniki 1. maja 1945 uprli jugoslovanskim partizanom, ki so hoteli zavzeti zapor in osvoboditi jetnike. Vsi mrtvi zaslužijo spoštovanje, zgodovina zapora pa se ni začela 1. maja 1945.