Mravlje in morski psi (Marko Marinčič)

Dogajanje na finančnih trgih upravičeno bega varčevalce in skrbi vsakogar. Po stečaju banke Lehman Brothers in balonu kreditov sub-prime, ki so sprožili globalno recesijo v letih 2007-2008, smo spoznali, da imajo nevarne igrice finančnih mogotcev posledice na vse nas. Reševanje zadolženih bank, ki so bile »too big to fail« (prevelike, da ne bi s sabo potegnile celotno mašinerijo globalnega tržnega sistema) je takrat odjedlo tisoče milijard evrov javnih sredstev. Dolg so ustvarili nekateri, plačujemo ga vsi z brezposelnostjo, nižanjem pokojnin, rezi v zdravstvu in javnih storitvah in nižjim življenjskim standardom. Marsikdo se sprašuje, ali smo danes pred ponovno epohalno krizo in kakšne bodo njene posledice. Ugibanj je veliko, odgovora nima nihče. Zdaj smo sredi viharja, ko se bo polegel bomo videli, kolikšno razdejanje je pustil za sabo.
Za razumevanje dogajanja pa se je le vredno vprašati, zakaj je nastal vihar. Razlag je več in vsaka vsebuje delček resnice, obenem pa ne povsem pojasni, zakaj je počilo prav zdaj in zakaj s tolikšno silo. Res se je upočasnila rast Kitajske, to traja že vsaj eno leto. Res so padle cene nafte, toda padajo že skoraj dve leti in to ne zaradi pomanjkanja povpraševanja, ki bi bilo simptom recesije, ampak zaradi preobilne ponudbe v tržni vojni med Arabci in ameriškimi proizvajalci »shale oila«. Res je tudi, da je centralna banka ZDA začela decembra prvič po osmih letih dvigati obrestne mere in s tem zmanjševati dozo droge -obilne likvidnosti, s katero je bil že povsem zasvojen ameriški trg. In trg je reagiral histerično, kot narkoman v abstinenčni krizi. Vendar tudi to še ne razloži vsega.
Razlago morda lahko poiščemo v sistemskem problemu sodobnega finančnega kapitalizma, ki ga je utemeljil Thomas Picketty. Poslovne banke, zavarovalnice, veliki investicijski in pokojninski skladi potrebujejo velike donose, vsaj okrog 5 odstotkov letno in več, da lahko sistem deluje in izplača vlagateljem pričakovane zneske. Z manjšimi donosi, bi se privatni pokojninski sistemi sesuli. Vendar kako si je mogoče zagotoviti 5-odstotne donose, ko pa je gospodarska rast razvitih držav kvečjemu 1 ali 2-odstotna? Razliko je treba nekomu odvzeti. Za to obstajajo borze in možnost, da tam zaslužiš, tudi ko padajo. Seveda, če si dovolj velik in vpliven, da sam prispevaš k padanju tečajev. Nekaj takega se dogaja v teh tednih. Finančni morski psi so sprožili globalno razlaščanje na račun mravelj - malih varčevalcev.
Da se to dogaja, je obče znano. Pred dnevi pa je Fabrizio Goria v Corriere della Sera objavil tudi nekaj imen in okoliščin tega borznega »armageddona, v katerem nekateri mastno služijo,« kot so zapisali v Wall Street Journalu. Kdo so ti? Goria jih navaja nekaj: Royal bank of Scotland je 8. januarja pozvala svoje »boljše« stranke, naj »prodajo vse«, sama pa stavila na padec borz. Podobno je ravnal še mogočnejši sklad BlackRock, ki je stavil na padec ameriških delnic, še bolj pa evropskih bank. Največja ameriška banka JP Morgan se je pridružila z veliko špekulacijo proti ceni nafte in vrednosti evropskih bank. Goria omenja še avstralski sklad Macquaire Group, ki se je prav tako okoristil z borznimi padci. Lahko bi jih naštel še kak ducat, ki so usklajeno sprožili ta množični prenos bogastva od malih varčevalcev na maloštevilne »gospode trgov« po načelu, da se - kot v kemiji - na finančnih trgih »nič ne uniči, vse pa se presnavlja«.
Vihar bo prej ali slej mimo. Eni si bodo celili rane, drugi bodo preštevali denarce. Vprašanje je le, kolikšne razvaline bo to pustilo v realnem svetu in gospodarstvu in koliko bo to stalo vsakega od nas.