Avtohtono cvetličarstvo (Poljanka Dolhar)

Prijatelj je v študentskih letih zamejce delil med tiste A, B in C lige. Iz »tržaškocentričnega« zornega kota smo seveda aligaši bili Tržačani, v sredinski ligi so se znašli Goričani, v najslabši pa Slovenci z Videmskega. Njegova delitev ni bila zlonamerna, je pa odraz odnosa, ki ga marsikdo med nami goji do Slovencev v Špetru, Solbici ali na Trbižu. Ta odnos v večini primerov pravzaprav ne obstaja: naj zveni še tako paradoksalno, ampak lažje se spoprijateljiš z vrstnico ali vrstnikom iz Genove ali Helsinkov kot tistimi iz Zavrha. Dijaki in študentje se danes odpravljajo na izmenjavo v Francijo ali Nemčijo, kar je seveda fantastično, pod Matajur ali Višarje pa zaidejo le redki. V Beneško Slovenijo, Rezijo in Kanalsko dolino jih kvečjemu peljejo na kak šolski izlet ... in to je v večini primerov tudi vse, kar večina ve o teh krajih.
Daleč od tega, da bi objokovala stare zlate čase, ampak v preteklosti je bilo nekoliko drugače, vsaj po zaslugi mitičnih MRT - Mladinskih raziskovalnih taborov. Hvalevredno pobudo je prirejala Narodna in študijska knjižnica, pod njenim okriljem pa smo se mladi z Goriškega in Tržaškega za dva tedna preselili v Repen, Salež, Sovodnje, a tudi Mašere, na Ravenco in Trbiž ter z mentorji odkrivali tamkajšnjo zgodovino, običaje, narečne pesmi, naravne znamenitosti ...
Na tisti čas sem se spomnila med sobotno proslavo v goriškem Kulturnem domu, na kateri je bil slavnostni govornik kulturni delavec Sandro Quaglia. Sandro je bil eden tistih rezijanskih fantov in deklet, ki so nas sredi 90. let spremljali na našem raziskovalnem pohodu po Reziji. Tržaško-goriška ekipa je takrat z njihovo pomočjo postavila celo manjši muzej. To je bil verjetno eden najuspešnejših taborov, saj je za njim ostal zelo konkreten rezultat, ki nas je navdajal s ponosom. S Sandrom in njegovimi prijatelji smo še nekaj let zatem vzdrževali prijateljske stike, potem so naša življenja ubrala zelo različne poti, upam pa si trditi, da nam je ostala zavest o tem, kdo živi v dolini pod Kaninom in Mužci. Zavest, da na Slovence na Videmskem (tudi na tiste v Tipani ali Žabnicah) ne moremo gledati z očmi tržaških Slovencev, ker so okolja, v katerih smo zrastli, povsem različna. Stvari, ki so bile za nas samoumevne – na primer obiskovanje slovenske šole ali športnega društva –, so bile Sandru in njegovim vrstnikom povsem nepoznane. Zato jim je bila tudi tuja identifikacija s slovenskim jezikom in kulturo, veliko bližja pa izbira za »po näs« ali »po našim«.
Sobotno osrednjo proslavo Slovencev v Italiji so priredili Beneški Slovenci in jo naslovili z verzom domačega pesnika Alda Klodiča Pustita nam rože po našim sadit. Ob opazovanju desetin otrok in mladih, ki so prepričljivo in srčno izoblikovali kulturni program, sem imela občutek, da pesnikov poziv ni bil namenjen samo tistim, ki so več desetletij preganjali Benečane in njihovo kulturo. Morda je bil namenjen tudi nam, celotni manjšinski skupnosti: da ne bi Slovencem na Videmskem vsiljevali svojih rožic, ampak raje spoznavali tamkajšnje ... in jih po možnosti pomagali tudi gojiti.