Manjšina v Sežani (Sandor Tence)

Slovensko narodno skupnost, poleg jezika, identitete in kulture, bistveno označuje tudi ozemlje. Narodnostno mešano območje od Trbiža do Milj obsega 32 občin, ki so vključene v zaščitni zakon. Uživanje kolektivnih jezikovnih in drugih pravic je torej v glavnem vezano na ozemlje, čeprav ne samo.
Benečan Renzo Mattelig (Zveza Slovencev po svetu) je na deželnem svetu SKGZ opozoril, da na Videmskem vse več Slovencev živi v občinah, ki ne sodijo v zaščitni zakon. Gre za ljudi, ki so ostali vezani na slovenski jezik, marsikateri otrok iz teh družin obiskuje špetrsko dvojezično šolo. To so Slovenci, če poenostavimo, brez tradicionalnega narodnostnega ozemlja, a zato niso nič manj Slovenci.
Benečija je vprašanje zase, problem ozemlja, čeprav v drugačni obliki in okoliščinah, pa se postavlja tudi pri Slovencih, ki so se preselili na slovenski Kras. Njihovo število za sedaj (še) ni ravno veliko, pojav pa obstaja. Gre v glavnem za mlajšo generacijo tržaških Slovencev, ki so se preselili v Sežano in v sosednje občine, predvsem iz ekonomskih vzgibov. To sicer niso tradicionalni ekonomski migranti kot so Benečani, še manj pa izseljenci, saj gre za ljudi, ki so v glavnem zaposleni v Italiji in ki so ohranili močne vezi s t.i. zamejskim okoljem. Gre vsekakor v naših razmerah za popolnoma nov pojav.
Slovenska manjšina, ki se je upravičeno veselila odprave meje s Slovenijo in ki se sedaj upravičeno boji novih mejnih nadzorov, pregrad in zidov, se mora sprijazniti tudi s posledicami teh dogajanj. Meje padajo ne le za tiste vse bolj številne mlade, ki študirajo in delajo v tujini, temveč tudi za pripadnike manjšine, ki v novem okolju (npr. na sežanskem Krasu) niso več manjšina in kjer je glavni jezik slovenščina.
Priča smo skratka novim pojavom, ki postavljajo na glavo marsikatero našo dosedanjo gotovost. Ozemlje, kjer živi manjšina, se širi, nekdanja manjšina pa v Sloveniji ni več manjšina . . .