Ko so Primorski dnevnik enostavno zaprli

Dnevnikova sobotna priloga Objektiv objavlja izpod peresa Ernesta Sečena rubriko Zgodovinska fronta. V njej avtor povzema članke in novice iz starih slovenskih časopisov, v rubriki se pogostoma pojavlja tudi Primorski dnevnik. Tokrat je Sečen izbral članke iz decembra 1945, ko so Anglo-Američani za nekaj dni prepovedali izhajanje našega dnevnika. Poglejmo, kaj je o tem v Objektivu zapisal Sečen: Zavezniki, ki so imeli s Trstom očitno drugačne načrte, tega pristaniškega mesta niso nameravali kar tako prepustiti Jugoslaviji, temveč so se izgovorili na demokratičen način odločanja ter ustanovili začasni coni A in B, o usodi katerih bi med drugim odločal tudi čas. Slovenci v Benečiji in Julijski krajini so sprva verjeli vsem silam zmagovalcev, zlasti ker so eni in drugi na prvo mesto odločanja postavljali pravičnost in voljo ljudstva. Toda nekateri dogodki, kot so bili izpustitev medvojnega nacističnega tržaškega župana Pagninija, oviranje delovanja slovenskih kulturnih društev ter zaposlovanje učiteljev, ki med vojno niso bili na strani zmagovalcev, je med slovenstvo vneslo nemir in nezadovoljstvo. Enega vrhuncev nezadovoljstva s početjem zaveznikov je 7. decembra 1945 pomenila prepoved (odlok A18-58) izhajanja Primorskega dnevnika, naslednika Partizanskega dnevnika, ki je med vojno Primorce edini v slovenskem jeziku vsakodnevno obveščal o tekočih dogodkih.
Primorski dnevnik se je nekaterih za Slovence žaljivih postopkov zavezniške oblasti namreč lotil s precej kritično besedo. Zavezniška vojaška uprava je od odgovornega urednika zaman zahtevala preklic nekaterih trditev iz člankov, zato so oblasti časopis enostavno zaprle. Vrstili so se skupni protesti ter stavke slovenskih in italijanskih antifašistov in 23. decembra je Primorski dnevnik znova začel izhajati.