Pertini odlikovan, a z veliko zamudo

Nekdanji zelo priljubljeni italijanski predsednik Sandro Pertini je kot mlad poročnik italijanske vojske v prvi vojni sodeloval v naskoku na Banjško planoto v okviru enajste bitke na Soči. Pertini je bil kot poveljujoči enoti mitraljezcev za svoj pogum v boju tudi odlikovan. Pravzaprav je treba reči »naj bi bil«, ker odlikovanja kljub sprejeti odločitvi dejansko ni prejel. Enajsti Soški ofenzivi je namreč kmalu sledil sloviti avstrijsko-nemški preboj pri Kobaridu, pri katerem se je italijanska vojska kljub premoči v ljudeh in orožju morala neslavno umakniti vse do reke Piave. V paničnem begu se je izgubilo veliko dokumentov, med njimi tudi ukaz o podelitvi odlikovanja podporočniku Pertiniju. Dokument je v resnici poniknil v arhive italijanskega ministrstva za obrambo, ki je po vojni s prihodom fašizma na oblast bilo vse prej kot pripravljeno odlikovati nasprotnika režima in socialista, kar je Sandro Pertini bil vseskozi. Tako je zgodba o odlikovanju utonila v pozabo za dolga desetletja, dokler se ni pri Pertiniju, ki je medtem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postal predsednik republike, nekega dne zglasil načelnik generalštaba ministrstva za obrambo, admiral Giovanni Torrisi. Povedal mu je, da so v neki zaprašeni škatli z dokumenti našli povelje, s katerim je bila podporočniku Pertiniju daljnega leta 1917 podeljena srebrna medalja za hrabrost. Seveda so mu v državnem vrhu predlagali takojšnjo podelitev, da se država oddolži za tolikšno zamudo. Toda Pertini, znan po svoji doslednosti in moralni drži, se je temu uprl, češ, dokler je na funkciji predsednika tega ne more sprejeti, saj menda ne bo samemu sebi podpisoval dekreta o podelitvi odlikovanja. Tako mu je zapoznelo odlikovanje po kar 68 letih slovesno izročil predsednik vlade Giovanni Spadolini, ko je Pertini zaključil svoj predsedniški mandat in postal doživljenjski senator, piše v včerajšnjem Primorskem dnevniku Dušan Udovič.