S posploševanjem ne bomo razumeli fojb in eksodusa

Tržaški zgodovinar Gorazd Bajc, raziskovalec na Zavodu za humanistiko Inštituta Nove Revije v Ljubljani, se je veliko ukvarjal s povojnimi poboji na obmejnem pasu, informacije je iskal predvsem v britanskih in ameriških arhivih. Z Jožetom Pirjevcem, Nevenko Troha, Darkom Dukovskim in Guidom Franzinettijem je sodeloval pri sestavi dela Fojbe, ki je leta 2009 izšlo v italijanščini (založba Einaudi), leta 2012 pa v dopolnjeni obliki še v slovenščini (Cankarjeva založba). Italijanska izdaja je dvignila veliko prahu, Bajc si to razlaga z dejstvom, da je knjiga uokvirila temo povojnega nasilja v širši zgodovinski kontekst in prikazala drugačen pogled od tistega, ki se je zaradi velikih pretiravanj uveljavil v Italiji. 10. februarja, na Dan spominjanja na žrtve fojb in eksodusa, je bil Bajc gost oddaje TG2 Insieme na mreži RAI 2: številnim gostom so odmerili malo časa, zato smo zgodovinarja obiskali, da bi se z njim podrobneje pogovorili o tej boleči temi.
V oddaji ste nanizali nekaj zanimivih podatkov. Koliko ljudi naj bi umrlo zaradi nasilja jugoslovanskih sil po 8. septembru 1943 v Istri ter po 1. maju 1945 v Julijski krajini?
Po 8. septembru 1943 naj bi v Istri v poldrugem mesecu umrlo okrog 500, morda 600 ljudi. Od vseh teh naj bi na območju slovenske Istre umrlo 26 ljudi, vsi ostali na Hrvaškem. Po 1. maju 1945 je na območju celotne Julijske krajine – kot posledica aretacij, deportacij in izvensodnih usmrtitev (se pravi, da niso vsi končali v fojbah) – glede na dosedanje raziskave, predvsem Nevenke Troha, umrlo sledeče število ljudi: 601 s Tržaškega (čeprav nekateri omenjajo nekaj manj kot 500 žrtev), 901 z Goriškega ter 670 iz Istre in Reke. Omenjenim približno 2200 mrtvim bi morali prišteti še nekaj žrtev, o katerih pa nimamo točnih podatkov. Recimo partizani so 12. maja 1945 v okolici Ilirske Bistrice in Snežnika zajeli več tisoč nemških vojakov in vsaj del teh naj bi po nekaterih virih takoj likvidirali. To omenjam, ker je dejstvo, da je bila večina prej omenjenih žrtev resda italijanske narodnosti, med njimi pa so bili tudi drugi, na primer Slovenci. No, glede na vse to ocenjujemo, da naj bi po 1. maju bilo ubitih kakih 3000 do 3500 ljudi, večino katerih so predstavljali Italijani.
V Londonu in ZDA ste naleteli tudi na dokumente o bazovskem šohtu. Kaj ste ugotovili?
Anglo-ameriške oblasti so opravile veliko preiskav v Bazovici, prvič že nekaj dni po odhodu jugoslovanskih sil. Med dokumenti pa ni omembe o več sto truplih, ki naj bi se glede na tedanje govorice nahajala v breznu. Obtožbe so omenjale tudi mrtve novozelandske vojake in Anglo-Američani so predvsem zaradi teh iskali dokaze. Zabeležili so veliko govoric in v sklepnem poročilu o Novozelandcih 20. septembra 1945 napisali, da v resnici niso dognali nič konkretnega. Poleti 1945 so v Bazovici vsekakor podrobneje preiskovali šoht in izkopali kose človeškega mesa, pa tudi konjskega ter druge ostanke. Na koncu 1945 so zapisali, da so našli ostanke kakih 150 ljudi: vsi naj bi bili nemški vojaki, razen enega civilista.
Pred nekaj leti mi je John Earle, ki je bil tedaj v Devinu v uradu za obveščevalno dejavnost, potrdil, da so zavezniki prejemali številne informacije o pogrešanih in se trudili ugotoviti kaj je v bazovskem šohtu. Številk se ni spominjal, potrdil pa je, da so njegovi kolegi govorili o nekaterih Nemcih, ki so očitno umrli med obrambo Opčin, kakor tudi o ostankih konj.
Kje pa so ubiti civilisti?
Večinoma so bili ubiti vojaki, nekaj je bilo tudi civilistov. Nekateri so končali v fojbah. Večino zajetih vojakov so deportirali v Jugoslavijo, največ v taborišče Borovnica, kjer jih je nekaj umrlo, del le-teh že med potjo. V Borovnici so bile razmere na začetku zelo hude in vemo, da je bil vodja taborišča posebno krut. Del jetnikov je v ujetništvu po Jugoslaviji ostalo še nekaj let po koncu vojne.
Ali so bile likvidacije v Julijski krajini in Istri nekako pričakovane?
Po 8. septembru 1943 so jugoslovanski partizani pridobivali na moči in težili k drugačni razmejitvi. Italija se je tega bala in v anglo-ameriških arhivih najdemo številna obvestila proitalijanskih krogov, ki so rotili zaveznike, naj prvi zasedejo Julijsko krajino in pri tem opozarjali, da bodo Jugoslovani v drugačnem primeru pobili večje število ljudi. Omenjali so od 10-20 tisoč do 70 tisoč mrtvih. Nemška propaganda je tudi primerjala fojbe s pokolom v Katinu. Strah je bil torej velik, saj se je spremenilo razmerje moči na terenu. Kar je za razumevanje tedanjih napetih razmer najpomembnejše, je dejstvo, da se je ustvarila prava »fobija fojbe«.