Igor Gabrovec (Slovenska skupnost-SSk) v intervjuju za Primorski dnevnik kritično ocenjuje dogajanja v slovenski manjšini. Nekateri krogi mu mečejo polena pod noge. Gabrovec navaja primer obiska nekdanjega slovenskega ministra Boštjana Žekša pri predsedniku Furlanije-Julijske krajine Renzu Tondu, ki ga je on priredil, iz zamejskih krogov pa je potem prišel »nasvet« Ljubljani, da takšnih pobud ne gre ponoviti. In jih res niso več ponovili. Med Slovenci v Italiji je veliko petelinov, ki kikirikajo vsak z višine svojega kupa, pravi Gabrovec. V manjšinskih krovnih organizacijah SSO in SKGZ pravi, da nima nobene vloge, pa tudi nihče ga nikdar ni prosil za posredovanje, čeprav je javno ponudil svojo razpoložljivost. Gabrovec, ki bo prihodnjo pomlad znova kandidiral, podpira obnovitev deželnega volilnega dogovora med SSk in Demokratsko stranko iz leta 2008, čeprav priznava, da obstajata med strankama razlike in razlikovanja, na koncu pa je prepričan, da bo prevladala želja po sodelovanju in to v obojestransko korist.
Bistvo naše zamejske politike lahko enostavno povzameš s slovenskim rekom: naj sosedu krava crkne. To pelje v postopno izčrpavanje saj smo stalno v neki volilni kampaniji. Slovenska vlada bi se glede zamejstva končno lahko začela vesti na podlagi tako opevanega nacionalnega interesa in ne po strankarski pripadnosti. Slovenski zamejski politiki pa naj se zgledujejo po tistih slovenskih županih, ki znajo v dobro svoje skupnosti tudi požreti svojo strankarsko pripadnost. Narodna skupnost se namreč v normalnih/demokratičnih časih ne more razvijati na podlagi zgornjega reka.
valuksi
sreda, 8. avgusta 2012 | 14:52
Bistvo naše zamejske politike lahko enostavno povzameš s slovenskim rekom: naj sosedu krava crkne. To pelje v postopno izčrpavanje saj smo stalno v neki volilni kampaniji. Slovenska vlada bi se glede zamejstva končno lahko začela vesti na podlagi tako opevanega nacionalnega interesa in ne po strankarski pripadnosti. Slovenski zamejski politiki pa naj se zgledujejo po tistih slovenskih županih, ki znajo v dobro svoje skupnosti tudi požreti svojo strankarsko pripadnost. Narodna skupnost se namreč v normalnih/demokratičnih časih ne more razvijati na podlagi zgornjega reka.