O prekrasni biser juga …

Marakeš - Botanični vrt Yvesa Sainta Laurenta

Dan namenjen Marakešu, četrtemu največjemu mestu Maroka po velikosti, ki mu pravijo tudi »južni biser«. Za to nekdanjo prestolnico je značilna rdeča barva, ki je začarala največje modne kreatorje, zvezde filma in romantike. Lokalna legenda pravi, da naj bi ob gradnji minerata Koutubie v osrčju mesta privrelo toliko krvi na plano, da je vse hiše, ceste in obzidja obarvala rdeča barva. Mesto je ustanovil leta 1062 almoravidski vladar. Ogled se je začel z mogočno mošejo in mineratom Koutoubia. Ime mošeje prihaja iz besede »koutub«, ki pomeni knjige. V preteklosti je bila mošeja tudi univerza, knjižnica in šola za učenje korana. Sledil je obisk palače Bahia (beseda »bahia« pomeni briljanten; palača je dobila ime po najljubši ženi regenta in velikega vizirja Ba Ahmeda Si Moussa) in ogled prekrasnega botaničnega vrta preminulega modnega kreatorja Yvesa Sainta Laurenta, kjer se indigo modra barva pergol paradiško prepleta z bujnim zelenjem in orjaškimi kaktusi. Barvilo indigo nastopa namreč v svetlobnem spektru med modro in vijolično barvo, najbolj pa je prisotno prav v modri barvi, ki ima za Maroko še poseben pomen, saj je barva nomadskih Tuaregov (Tuaregi predstavljajo skupaj s plemenom Sanhaja in plemenom Masmuda tri glavna berberska plemena v Maroku). Vidna je tudi v številnih Medinah, kot na primer v Rabatu. Narava je nato pustila prostor edinstvenemu trgu v središču mesta, trg Jemaa El-Fna, kjer so doma krotilci kač, akrobati, poulični glasbeniki in seveda prodajalci vseh mogočih dobrin (oblačil, usnja, preprog, lončenih opek, gor začimb, nakita itd.). Kdor je čutil potrebo po »divjem nakupovanju« si je tu res lahko dal duška (izkazale so se predvsem predstavnice ženskega spola), saj je skupina imela tri ure prostega časa. Potepanje po neskončnem labirintu srednjeveških ulic, kljub ponorelim motorčkom in počasnim oslom, je prijalo vsem po vrsti. Nekateri pa so se še posebno izkazali pri barantanju. Največje nakupovalne podvige je nedvomno dosegel gospod Boris. Na srečo pa je bil več kot pripravljen ponujati svojo sposobnost barantanja tudi za nakupovalne muhe ostalih udeležencev, saj je v hipu uvidel, da je ključ uspeha kupčije prav v odločnosti pogajanja in v ne spreminjanju zadnje postavljene cene. Tudi gospa Cvetka se je, kljub začetni negotovosti, kar dobro odrezala pri barantanju. Za vnuka si je prisvojila več tiskanih majic po izredno ugodni ceni. Prijetnega potepanja po barvitih uličicah je bilo na žalost bliskovito konec (verjetno ne bi zadostoval niti teden dni). Udeleženci, ki so skorajda soglasno proglasili Marakeš za nepozabnega, so se ponovno zbrali na glavnem trgu. Zadovoljni, a z nekoliko lažjimi denarnicami so se vkrcali na avtobus in »pičili« proti Casablanci.