Združila je ljubezen do kmetijstva, živali in svojega rojstnega kraja

Članica videmske Kmečke zveze Alessia Berra

KMETIJSTVO V TIPANI - Članica Kmečke zveze Alessia Berra

V Plestiščih v občini Tipana v Karnajski dolini vsako leto prirejajo Praznik tradicionalnih kmečkih proizvodov. Letos je na njem sodelovala tudi članica videmske Kmečke zveze Alessia Berra, upraviteljica Kmetijskega podjetja Zore, ki ima svoj sedež prav v Plestiščih. Tridesetletna Alessia je na pogled drobna in krhka, tako da nihče ne bi pomislil, da bi se lahko ukvarjala s kmetijstvom. Videz pa včasih vara.
»Že med študijem naravoslovnih ved v Padovi sem razmišljala o tem, kako bi lahko prišla do službe, ne da bi mi bilo treba zapustiti svoj rojstni kraj. Nanj sem namreč zelo navezana. Po diplomi sem se vpisala na poklicne tečaje kmetijstva, sadjarstva, spoznala pa sem tudi načine za proizvajanje domačih izdelkov. Naučila sem se tako na primer delati sir. Poleg tega so me kmetijstvo in živali vedno privlačili, zato sem odločila, da se posvetim gojenju živine in proizvajanju in prodaji sirov. Redim ovce, predvsem pa koze, saj so mi te živali najbolj všeč. Poleg tega pa so prav koze najbolj primerne živali za naš teritorij, tudi zato, ker lahko z njihovo pomočjo gozdne površine, ki so se razrasle, spet spremenimo v pašnike in travnike.«
Ti pri delu kdo pomaga ali vse opraviš sama?
»Zaenkrat sem sama. Svoje podjetje sem odprla pred nekaj manj kot dvema letoma, živino, ki daje mleko pa sem doslej imela v Pinzanu, kjer tudi proizvajam sir. Tu v Plestiščih pa še dograjujem svoj sedež. Na razpolago bom imela hlev, v katerem bo prostora za približno sto glav živine, manjšo prodajalno, pa tudi prostore, v katerih bom proizvajala sir in druge izdelke. Ko bo vse nared, bom seveda potrebovala pomoč drugih delavcev, saj ne bom mogla več vsega delati sama.«
Kako to, da si za svoje podjetje izbrala ime Zore?
»To je ime kraja, kjer bo glavni sedež. Upam, da mi bo to ime prineslo srečo..«
Koliko glav živine pa imaš?
»Trenutno imam približno šestdeset glav v laktacijskem obdobju v Pinzanu, trideset mladih koz pa se je od maja do novembra paslo v bližini Plestišč. Tu sem začela postopoma gozdnate površine spreminjati v pašnike. Med pašnjo večkrat premikam električno ograjo, s tem pa se premikajo tudi koze, ki počasi čistijo teritorij, na katerem se pasejo. Dela je precej in je zelo naporno, saj gre za površine, ki jih nihče ni uporabljal že več kot trideset let. Zdaj jih bomo spet lahko izkoristili, saj sem tudi od inšpektorata za gozdarstvo dobila dovoljenje za njihovo preureditev v pašnike, kar so vsekakor te površine prvotno že bile. Marca pa nameravam nabaviti novo skupino mladih koz v Lombardiji, kjer je kozjereja veliko bolj razvita kot pri nas, kjer se vsekakor počasi tudi uveljavlja. Potrebujem kvalitetno živino, ki bo zdrava in bo lahko dajala veliko mleka. Kljub prispevkom, ki jih predvideva načrt za ruralni razvoj, sama investiram veliko denarja v svoje podjetje, tako da si ne morem privoščiti, da bi bilo kaj narobe. Je pa vsekakor tudi res, da živali niso stroji, tako da določena stopnja tveganja vedno obstaja.«
Koliko mleka dajejo koze?
»Letno od pet do šest stotov na glavo. Molzemo jih lahko približno deset mesecev, začnemo takoj po njihovem kotenju januarja ali februarja. Zato imamo vse proizvode na razpolago skoraj celo leto, vsaj od marca do novembra. Z raziskovanjem so našli sicer tudi način, da podaljšajo laktacijsko obdobje tudi na zimske mesece. Tako ponekod izdelujejo sire tudi med decembrom in februarjem. To počnejo na primer tudi v Pinzanu. Pri tem pa gre za neke vrste nenaraven proces, saj je vse to mogoče le, če koze kotijo maja.«
Katere značilnosti ima kozje mleko?
»Gre za poseben tip manj mastnega mleka, iz katerega lahko dobimo tako sveže kot postarane proizvode. Je pa tudi zelo primerno za ljudi, ki imajo težave zaradi kake oblike nutritivne intolerance.«
Kaj pričakuješ v prihodnosti?
»Rada bi povečala površino svojih pašnikov. Če mi bo to uspelo, bom lahko prihranila precej denarja, saj mi ne bo treba več kupovati dodatne hrane za živino. Rada pa bi tudi pridobila evropsko potrdilo o kakovosti CEE. Podjetja, ki ga imajo, so sicer podvržena številnim kontrolam, zaradi česar je celoten proces proizvajanja izdelkov bolj zapleten, po drugi strani pa zagotavlja tudi precej ugodnosti. Lahko bom kupovala mleko tudi od drugih in prodajala svoje proizvode v vseh državah članicah Evropske unije. V bodoče bom morala seveda tudi najti način oziroma ustrezne kanale, da bom lahko svoje izdelke prodajala tudi v trgovinah in gostilnah v naši deželi, in ne samo v svoji mali prodajalni. Tudi zaradi tega že od vsega začetka veliko pozornosti namenjam promociji svojega podjetja na prireditvah, kot sta praznik domačih proizvodov tudi pri nas ali Burnjak v Gorenjem Tarbiju v Nadiških dolinah, kjer sem lani prav tako imela svojo stojnico.«