Moj Buog, posluši tele besiede

Viljem Černo

O ti, ki hodiš med temi razorji,
počij na kamenju,
kjer je napisano ime tve matere,
ki ti je bila dobra
tej nasmejana pesem,
tej luč anu sieme sonca, ki vstaja.
Je kle tvojega oćetova zemlja,
ki ti je pustil kjuč,
anu skopane njive s težkostjo tou rosi,
da izprosi besiedo,
ki ne rečeš.
Je pesem večera
od brata med križi,
ki te darži še za roko,
anu ti pravi o življenju,
o kruhu anu o čariešnjah,
o tarnju požganem
tou vilazimu,
o bosih nog,
zelenih liet po senožeti,
o žvrgolenju ptic,
o robidah anu čarnicah,
o medu, ki brenči,
o pomouzenem mlieku za otroke,
ki plačejo tou hlievu.
Preuzomi ti palico tvojega oćja,
ki je pomanou zadnji sierak
z jokom med parstmi,
da povie o življenju,
ki ne umarje.
Moj Buog, posluši tele besiede,
ki božajo pojenje
za to sloviensko zemjo,
ki nabira podlieske,
zamarznjene od slane,
ko parhaja večar.

Viljem Černo