»Naši ljudje čutijo, da hranijo v sebi bogastvo«

Bardo

Tečaj knjižnega jezika v Bardu vodi Viljem Černo

V Etnografskem muzeju v Bardu je na pobudo Centra za kulturne raziskave Bardo v sodelovanju z Gorsko skupnostjo Ter, Nediža, Brda vsako soboto popoldne tečaj slovenščine, na katerem poučuje upokojeni profesor slovenščine in italijanščine Viljem Černo. Černo, domačin iz Barda in narečni pesnik, je med drugim predsednik Narodne in študijske knjižnice, ustanovitelj Centra za kulturne raziskave Bardo, dolgoletni ravnatelj Etnografskega muzeja in še bi lahko naštevali. Za svoje pomembno delovanje v korist slovenske manjšine na Videmskem je prejel številne nagrade in priznanja pri nas in v Sloveniji Leta 1998 je med drugim prejel častni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletno prizadevanje za ohranjanje in krepitev narodne zavesti med Beneškimi Slovenci.
Profesor Černo je v Terski dolini slovenščino brezplačno že poučeval pri pošolskem pouku leta 1973.
»Ker sem bil po poklicu profesor, sem lahko poučeval na popoldanskem tečaju na šolah v Bardu in Teru, ki pa so ga zaradi nasprotovanja vidnih politikov na žalost kmalu ukinili. Dejali so, da je učenje slovenščine nevarno, ker smo preblizu meje.«
Imate kot profesor slovenščine na Videmskem še druge izkušnje?
»Učil sem tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Vidmu, v Reziji in v semenišču v Čenti in Vidmu.«
Kako poteka tečaj v Bardu in koliko je učencev?
»Redno ga obiskuje petnajst ljudi, kar je za nas lepo število. Med njimi so tudi trije profesorji in domača učiteljica, nekaj je tudi mladih iz Barda in Viškorše. Vsi so zelo motivirani in učnim uram sledijo z velikim zanimanjem. Na tečaju si pri učenju knjižne slovenščine pomagamo tudi z našim narečjem, obnavljamo pa tudi italijansko slovnico, ki jo primerjamo s slovensko.«
Zakaj mislite, da je tečaj slovenščine požel tak uspeh?
»Naši ljudje čutijo, da s svojim jezikom hranijo v sebi neko bogastvo, čeprav je bila naša kultura izrinjena iz šole in drugih krajev. Počasi se stvari vendarle delno spreminjajo. Nastaja nek nov ponos, ki izvira kot dobra misel iz te naše zanemarjene zemlje. Pri vsem tem ima velik pomen tudi slovenska glasbena šola in bolj pogosti stiki z ostalimi slovenskimi organizacijami ter društvi z Videmskega. Če smo povezani, smo močnejši.«