Josip Broz - Tito

Josip Broz - Tito

Upornik in osvoboditelj, državnik in diktator

Tito kot vrhovni poveljnik NOVJ

Dokler je bil Josip Broz živ, je krožila krilatica: »Mi smo Titovi - Tito je naš!« Po njegovi smrti se je uveljavila druga, še bolj absurdna: »Po Titu - Tito!« Že deset let pozneje je država, ki jo je ustvaril in kateri je avtokratsko vladal, razpadla, njegovi biografi, posebno srbski, pa so kar tekmovali med seboj, kdo ga bo bolj očrnil: Tito je postal generalni sekretar Komunistične partije Jugoslavije zato, ker je v Moskvi Kominterni ovajal svoje »tovariše« in jih pošiljal v zapore NKVD-ja; med vojno je povzročil državljansko vojno s četniki, ker je hotel priti na oblast; da ne govorimo o povojnem času, ko se je krvavo maščeval nad resničnimi in možnimi nasprotniki, uvajal v Jugoslaviji režim stalinističnega tipa, in se po razkolu s Stalinom leta 1948 posluževal tipično stalinističnih metod, da onemogoči informbirojevce. O tem še kako zgovorno priča Goli Otok. Poleg tega je Tito po prevzemu oblasti živel na veliki nogi, bolj razkošno kot večina evropskih monarhov, in s tem dajal slab zgled ter v marsičem prispeval k degeneraciji režima, ki je o sebi trdil, da je socialističen. Samoupravljane je bila farsa, neuvrščena politika pa izraz bolne ambicije človeka, ki je hotel blesteti na svetovni sceni, pri tem pa zanemarjal interese lastne države. Njegove notranjepolitične poteze so služile predvsem za to, da se je ohranjal na oblasti, tudi takrat, ko bi zaradi visoke starosti že zdavnaj moral iti v penzijo. Iz strahu, da bi ga kdo od »tovarišev« spodnesel, je uprizarjal čistko za čistko, pri čemer se, razen v nekaterih primerih, sicer ni posluževal stalinskih metod, temveč se je zadovoljil s tem, da je tekmece politično uničil. Kakor je dejal Aleksander Ranković, ena od njegovih žrtev: »Ne glavo, ampak po glavi!« Tito je v zameno za doživljensko predsedstvo celo sprejel Kardeljevo ustavo iz leta 1975, ki je hotela spremeniti Jugoslavijo v konfederacijo in je dajala možnost posameznim republikam, da se od nje po lastni odločitvi odcepijo. Kakor se je tudi zgodilo.
Vse te trditve niso brez zrna resnice. Še najbolj krivična se mi zdi tista, ki pravi, da je bil »Walter«, kakor so ga imenovali v Kominterni, navaden ovaduh. Pisal je karakteristike o svojih »tovariših«, ker je tako zahteval sistem, v katerega je bil vpet. To pa ne pomeni, da bi tožaril vse vprek ali namerno pošiljal ljudi v smrt. Bil je prisiljen poročati čim bolj objektivno, da ga ne ujamejo na laži in njega samega ne spravijo v Ljubljanko, v sibirski gulag ali pred strelni vod.
Ali je mogoče, izhajajoč iz povedanega, pisati o Titu bolj objektivno? Mislim, da je, pri čemer je treba v prvi vrsti reči, da je šlo za izjemno inteligentnega in ambicioznega človeka, ki se je zavedal svojih sposobnosti in jih je hotel tudi udejanjiti. Skromni izvor, pomanjkanje izobrazbe, revščina, s katero se je otepal, so grozili, da bodo njegovi talenti ostali neizrabljeni. Toda Josip Broz je imel tudi srečo, ki mu je pomagala, da je preživel strašno galicijsko fronto, na kateri se je boril med prvo svetovno vojno, in rusko ujetništvo. Imel je srečo, da se je z uveljavitvijo oktobrske revolucije odprla nova epoha političnega življenja, v katerem so se lahko uveljavili prav ljudje njegovega tipa: preprosti delavci, praktično brez šol, a z veliko liderska talenta. Broz je znal izrabiti priložnost, ki se mu je ponudila, se po vrnitvi iz Sibirije na Hrvaškem vrgel v sindikalno in politično delo ter kmalu dokazal, iz kakšnega testa je. Celo trda izkušnja zaporov kralja Aleksandra Karadjordjevića, v katerih je presedel obdobje med letoma 1929 in 1934, ga ni zlomila. Nasprotno, še utrdila ga je v prepričanju, da je revolucionarna preobrazba družbe nujno potrebna. Na to prepričanje se je v poznejših letih, ko se je kot profesionalni revolucionar gibal med Dunajem, Moskvo, Parizom in Zagrebom, cepila še druga, da bo mogoče doseči te cilje samo znotraj močno disciplinirane komunistične partije pod vodstvom Sovjetske zveze. Tudi če v slednji ni bilo vse tako, kakor bi moralo biti, in četudi je bilo treba zapirati oči pred številnimi grozotami stalinističnih procesov in čistk.
Ko je bil po dolgem boju s svojimi tekmeci, boju, ki bi ga skoraj stal glavo, leta 1939 imenovan za generalnega sekretarja KPJ, je bil Walter že goden, da se preobrazi v Tita. Šel je skozi tolikšne preizkušnje, da je vedel, kako neizprosna je borba za oblast, in da v njej zmagajo samo tisti, ki so kot Stalin iz jekla. Kar pa ne pomeni, da bi ostal samo poslušni izvajalec smernic moskovske partijske birokracije. To se je začelo nakazovati že pred vojno, povsem pa je postalo jasno na samem začetku vojne, ko je v nasprotju z ukazom, da je treba voditi izključno »domovinsko« borbo proti okupatorju, z njo povezal tudi vizijo revolucije.
S tem, da je pred jugoslovanske množice, lačne svobode, a tudi socialne pravice in nacionalne enakopravnosti, stopil kot glasnik omenjenih idej, je prižgal iskro upora, ki se je razširil v najmočnejšo osvobodilno gibanje v Evropi. Na temelju ilegalne KPJ, ki je ob začetku vojne imela komaj nekaj tisoč članov, je med letoma 1941 in 1945 oblikoval mogočno narodnoosvobodilno vojsko s 600.000 do 800.000 možmi. V vojno je Tito stopil kot komaj razpoznaven aparatčik Kominterninega ustroja, iz nje je izšel kot vojskovodja in državnik mednarodnega slovesa. Verjetno bo držalo, kar pravi Milovan Djilas, da namreč ni bil dober strateg. Znal pa je združiti okrog sebe skupino mladih talentiranih ljudi, ki so v njem razpoznavali svojega voditelja in so skoraj brez izjeme slepo sprejemali njegovo avtoriteto. Z njihovo pomočjo je galvaniziral široke ljudske množice in jih navdal z zanosom in vero, brez katerih bi bila partizanska epopeja nemogoča.
S pomočjo omenjene skupine je po prevzemu oblasti začel oblikovati v Federativni republiki Jugoslaviji novo, socialistično družbo, pri čemer gotovo ni ravnal z rokavicami. Kolaboracionistom vseh vrst, ki so do včeraj sodelovali z okupatorjem, se je krvavo maščeval in jih na desettisoče fizično uničil. Obenem je z vso energijo začel uvajati v jugoslovansko stvarnost sovjetski sistem, v prepričanju, da gre za model, ki ga je treba čim verneje posnemati, naj stane kar stane. Omamljen od vojnih uspehov, se je z ene strani na osebni ravni začel predajati razkošju, ki ni bilo v sozvočju z žrtvami in odpovedovanji, vsiljenimi širokim ljudskim množicam v imenu izgradnje socializma. Z druge je začel voditi megalomansko zunanjo politiko, v prepričanju, da mora Jugoslavija izžarevati svoj revolucionarni naboj na sosednje države srednje in južne Evrope. Pri tem pa je šel predaleč: ni se zavedel, da tako početje ne more biti všeč vsemogočnemu Stalinu, ki je bil kot Jahve »ljubosumen bog«. Kmalu je med Moskvo in Beogradom prišlo do razkola, ki je dosegel vrhunec, ko je 28. junija 1948 kot strela z jasnega prišla novica, da je KPJ izključena iz Informbiroja - družine najpomembnejših evropskih komunističnih partij - ustanovljene prejšnjega septembra na Poljskem.
V tistem trenutku absolutne krize, ko se je Jugoslavija v mednarodnem prostoru znašla povsem osamljeno, saj so bili tudi njeni odnosi z Zahodom nadvse napeti, je Tito znova pokazal, česa je zmožen. Bil je toliko pogumen, da je kljuboval Stalinu, obenem pa toliko pragmatičen, da je sprejel pomoč, ki so mu jo ponujali zahodnjaki, ne da bi se odpovedal marksistični ideologiji, v imenu katere je prišel na oblast. Šel je celo tako daleč, da je svojim sodelavcem, kot so bili Djilas, Kardelj, Kidrič, Moša Pijade, dovolil vedno ostrejšo kritiko Sovjetske zveze, ki je že v nekaj mesecih privedala do samostojne poti v socializem, sloneče na ideji delavskega samoupravljanja. Čeprav se ta zamisel v praksi nikoli ni predvsem udejanjila, ker bi njena polna uresničitev zahtevala sestop partije z oblasti in bolj izobraženo družbo, kakor je bila jugoslovanska, je vendarle dala pečat Titovemu režimu in ga na svetovni ravni izpostavila kot enkratni socialni eksperiment.
Tito je šel še dlje. Po Stalinovi smrti marca 1953 je začel voditi vedno izrazitejšo politiko neuvrščenosti, pri čemer je stopil v stik z državami tretjega sveta, ki so se reševale iz spon kolonializma. Dejstvo, da se je beli človek prvič v zgodovini približal temnopoltemu človeku kot enak z enakim, je imelo ogromen odmev v Afriki in Aziji. Od konca petdesetih let in vse do smrti je bil Tito na čelu mogočnega gibanja, ki je zaobjemalo tretjino človeštva in je v določenih trenutkih igralo pomembno vlogo na mednarodni politični sceni. Vloga glasnika novih, pravičnejših odnosov v svetu, razklanem med dva nasprotujoča si tabora, je Titu dala mednarodni status, ki je daleč presegal gospodarsko in vojaško moč Jugoslavije in je pogosto tudi zanemarjal njene konkretne koristi. Ugovore tistih, ki so se drznili opozarjati na vpetost Jugoslavije v evropski civilizacijski in ekonomski prostor, je Tito preslišal; delno zaradi zaverovanosti v svoj prav, delno iz oportunizma, saj je spretno manevriral med Moskvo in Washingtonom in dobival pomoč od ene in od drugega, delno iz zagledanosti v lastno veličino. Dovolil je, da so ga njegovi propagandni aparati pobožanstvili, pri čemer pa seveda ni mogel preprečiti, da bi v zakulisju tekla ostra borba njegovih »tovarišev«, ki so se borili za oblast in nasledstvo. Tito se je tega zavedal, še več, bil je stalno na preži in je v trenutkih napetosti s svojo karizmatično avtoriteto (pa tudi s podporo vojske in tajne policije) vedno znal poseči dogajanje tako, da je svoje resnične ali potencialne nasprotnike »likvidiral«. V tem je bila morda njegova največja hiba. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi o usodi Jugoslavije kdo drugi koval drugačne načrte od njegovih, temveč je v prepričanju, da je samo njegova linija prava, onemogočil vsak poskus dejanske prenove, čeprav se je tudi sam zavedal krize, v katero se je od začetka šestdesetih let utapljala Jugoslavija. Kljub vsemu eksperimentiranju, spreminjanju ustav in gospodarskega ustroja, je »Titolandija«, kakor so porogljivo rekli na Zahodu, ostajala v primežu njegove avtokracije. Po njegovi smrti je zato tudi kmalu propadla.
Tito Slovencem ni bil posebej naklonjen, kajti bal se je njihovega latentnega separatizma. Značilno je, da nikoli ni spregovoril po slovensko, čeprav bi lahko, saj je bila njegova mati Slovenka, kajkavski dialekt njegovega rodnega Kumrovca, pa tudi ni bil dosti različen od naših dolenjskih narečij. Kljub temu, pa mu zaslug, ki si jih je pridobil za naš narod, ni mogoče odrekati. Bolj kot dejstvo, da smo v povojni Jugoslaviji dobili svojo republiko, na kateri je bilo mogoče zgraditi suvereno državo, bi spomnil na dejstvo, da je v veliki meri Titova zasluga, če smo po letu 1945 zakoličili nove meje in si priključili Primorsko in Obalo. Te meje so bile relativno odprte že od leta 1955 naprej, še bolj pa v šestdesetih in sedemdesetih letih, kar je močno vplivalo na intelektualni in gospodarski razvoj našega naroda in mu pomagalo, da se je z relativno lahkoto izvil iz Jugoslavije, ko je ta postala zanj kletka. Tito je bil diktator in najvišji predstavnik režima, ki je imel totalitarne poteze. Vendar je bil tudi politik in državnik, ki se je uprl Hitlerju in Stalinu in nas rešil njunega jarma. Prvi bi Slovence izničil, drugi bi pokvaril življenje vsaj dvema generacijama. Titov jarem je bil gotovo lažji. V tem smislu mu moramo biti konec koncev celo hvaležni.

Jože Pirjavec