Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Škoti so ... trdi kot Kraševci«
Daniel Milano, Edinburg (Škotska)

Daniel Milano s kolesom po Škotski

»Danes dežuje. Prvič po enem mesecu, tako da je zaenkrat v primerjavi z Aberdeenom življenje v Edinburgu kot prihod na Maldive.« Oblaki in sivina pa sta 29-letnemu Danielu Milanu iz Križa itak všeč, tako da ga tipično škotsko vlažno podnebje nikakor ni pogojevalo pri odločitvi o selitvi. Pravzaprav se za vreme še zmenil ni: Škotska je bila zanj ljubezen na prvi pogled.
Daniel je po opravljenem znanstvenem liceju, izbral strojništvo na tržaški univerzi. Triletni študij je opravil v Trstu, tako kot prvi letnik magisterija, potem pa je bil sprejet v kombinirani študijski program, ki vodi do dveh diplom na dveh univerzah – v njegovem primeru do diplome iz strojništva v Trstu in diplome na Cranfield University v Veliki Britaniji, kjer je diplomiral iz tehnologij obnovljivih virov energije.
»Ko sem svojo študijsko avanturo na angleški univerzi zaključil, sem se pred vrnitvijo domov podal na dvotedensko kolesarjenje po Škotski,«je zaupal Daniel. Prijatelj mu je posodil kolo in izkušnja je bila izredna: <+corsivo>»Tako me je vse skupaj prevzelo, da sem odločil, da bi rad tam tudi živel.« Navdušen je bil zlasti nad življenjskim ritmom in odnosi, ki so podobni tem, ki jih je bil vajen v Angliji. »Odnos z univerzitetnimi profesorji je na primer povsem različen kot pri nas v Trstu: neformalen je, profesorja imenuješ celo po imenu. Vse je strukturirano tako, da je tebi v pomoč – profesorji te rade volje podprejo, stalno si z njimi v stiku tudi preko elektronske pošte; vse skupaj ponuja odlične pogoje za kakovosten študij in posledično za uspešno polaganje izpitov,« je pojasnil tokratni sogovorec. V italijanskih univerzah se res veliko naučiš, je priznal, a vendar te sistem omejuje morda celo ovira pri polaganju izpitov, saj roki sploh niso elastični. »Tako v Angliji kot na Škotskem je tako, da če se učiš, potem tudi izdelaš. Vtis imam, da se italijanske univerze skorajda ponašajo z dejstvom, da opravi nekatere izpite samo peščica študentov, ker so tako stroge. Pozablja pa se na končni cilj: da se mlada oseba nečesa nauči, ne pa da se jo muči«.
Zaustavil se je tudi pri medčloveških odnosih, ki temeljijo na spoštljivosti in omikanosti tako na univerzi kot na delovnih mestih, kjer so vsi študenti oz. zaposleni del nekega mikrokozmosa. To je osebno občutil tudi po referendumu o brexitu – takrat je živel v Aberdeenu: prejel je namreč pismo od občinske uprave, v katerem so mu potrdili, da ga bodo kot tujca ščitili in da bo lahko mirno nadaljeval s svojim delom in bil aktiven v skupnosti in v mestu. »Skratka pisali so mi, da sem dobrodošel in da so počaščeni, da sem izbral Škotsko in sem danes aktiven član njene družbe.« Po njegovi oceni je bila odločitev za prekinitev vezi z Evropsko unijo zgrešena. Na Škotskem so se povečini izrekli proti temu, vendar je Anglija glasnejša. »Tudi to je demokracija.«
Ko je Daniel zaključil študij v Trstu, se je zaposlil v neki firmi s sedežem v Padovi, ki se ukvarja z nafto in plinom. Šest mesecev je delal zanje v Trstu, potem so ga premestili v njihov urad v Aberdeenu, kjer je delal kot strojnik. Aberdeen je pristanišče in veliko industrijsko mesto, evropsko središče britanskih naftnih črpališč v Severnem morju. »Zgodilo se je torej, da sem pristal pri “ta lumpih”, če se lahko tako izrazim. Študiral sem namreč obnovljive vire energije, se zaposlil pa tam, kjer promovirajo točno to, v kar ne verjamem. Vendar je želja po odhodu v tujino in po pridobivanju delovnih izkušenj presegala vse pomisleke. Hotel sem priti na Škotsko, tam bi potem našel svoje mesto.« In tako je tudi bilo: po skoraj dveh letih v Aberdeenu je opravil intervju z univerzo v Edinburgu, ki že šesto leto vodi program IDCore v sodelovanju z univerzama in Glasgowa in Walesa ter številnimi industrijskimi partnerji. »Vsako leto sprejmejo od 5 do 15 kandidatov in enega Evropejca. Letos sem bil to jaz. Zapustil sem podjetje v Aberdeenu in se konec avgusta preselil v Edinburg. Vrnil sem se v študentske klopi.«
IDCore je dejansko doktorat za inženirje (EngD), ki traja 4 leta in dovoljuje raziskovanje v svojem sektorju. Sam je torej raziskovalni inženir in posveča se obnovljivim virom energije na odprtem morju. »Prvo leto bo izključno akademskega značaja, potem pa bodo inženirji vključeni v podjetja. Cilj je namreč ponuditi akademske spretnosti zaprti skupini mladih inženirjev, kar bo omogočilo tehnološko napredovanje na področju obnovljivih virov.«
Prostega časa ima Daniel bore malo, saj mora biti na univerzi od 9. do 17. ure, tako kot v službi. »V tem mesecu odkar sem tukaj, se šele privajam na nove ritme, na stanovanje in na cimra. Mesto spoznavam kot turist in ob vikendih se rade volje podam na sprehod, da vidim, kje sploh sem. V primerjavi z Aberdeenom je tukaj vsak dan 10 krat več dejavnosti na voljo. Več je vsega. Mesto pa je krasno: ima 500.000 prebivalcev, kar ni veliko za prestolnico, tako da me spominja na Ljubljano.« Ko enkrat ujameš ritem, vse hitro steče, ocenjuje Daniel: v Aberdeenu si je v kratkem času ustvaril tesna prijateljstva, kar ga je presenetilo. <+corsivo>»Prijatelju Škotu bom celo priča prihodnje leto, ko se poroči.« Sicer pa je spoznal tudi nekaj Slovencev, ki so na Škotskem povezani preko socialne facebook skupine. Kaj pa Škoti? »Škoti so ... trdi, malo kot Kraševci, tako da se med njimi počutim kot doma. Pristni so in iskreni, hkrati pa zelo vljudni in olikani.«
Kaj pa načrti za prihodnost? Prihodnja štiri leta bo Daniel seveda preživel v Edinburgu, saj je program, ki ga opravlja zanj zelo pomembna življenjska izkušnja. Obnovljivi viri energije na odprtem morju so v Italiji in Sloveniji malo razvito področje, je pojasnil; pravzaprav so pri nas težko izvedljivi zlasti zaradi naravnih razmer, saj ni dovolj morskih tokov in valov oz. vetra, da bi se lahko na veliko investiralo v te tehnologije. »To bo torej faktor, ki me bo zadrževal v tujini, se pravi v državi, ki ima pogoje za razvoj tega sektorja.« Če se je prej redno vračal v Križ vsake 2-3 mesece, bo sedaj drugače. Pred božičem ga ne bo ... »Seveda ni lahko, ker pogrešam starše, prijatelje in punco; tehnologija pa nam danes pomaga in tudi oni pridejo večkrat na obisk. To je vsekakor samo ena faza življenja. Zdaj imam vsekakor polne roke novosti.«
Sara Sternad