Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Predana jezikom – od romanskih pa vse do svahilija in arabščine
Veronika Kos, Dunaj (Avstrija)

Veronika Kos

Življenje na Dunaju? Veronika Kos je o njem v eni sapi dejala, da je dobesedno krasno. 23-letna študentka romanistike po rodu iz Trsta živi v avstrijski prestolnici od novembra leta 2012: »Vedno najdeš kaj, s čimer se lahko zaposliš, in to se zelo prilagaja mojemu značaju. Študenti imajo tu na razpolago res veliko izbire, tudi na kulturnem področju: od koncertov do gledaliških predstav in drugih dogodkov. Ogromno je priložnosti, da spoznaš druge ljudi.«
Dunaja preprosto ne moreš primerjati s Trstom ali Celovcem, kjer je tokratna sogovornica obiskovala Kugyjev razred na Slovenski gimnaziji. Gre za model splošnoizobraževalnega srednjega in višješolskega študija, ki je namenjen dijakom iz avstrijske Koroške, Italije in Slovenije. Poleg splošnega gimnazijskega učnega programa posvečajo posebno pozornost temeljiti jezikovni izobrazbi; pouk poteka v slovenščini, nemščini, italijanščini in angleščini. Za Kugyijev razred se je Veronika z družino odločila po drugem razredu nižje srednje šole na Katinari, saj je Slovensko gimnazijo v Celovcu obiskoval tudi njen brat. Izkušnjo je opisala kot enkratno in zelo poučno: »Naučila sem se samostojnosti in se sporazumevati s pripadniki drugih kultur, vlila mi je odprtost do drugih.« Hkrati pa je tudi priznala, da bi Kugyjev razred lahko požel še več uspeha, ko bi se izkušnja začela nekoliko kasneje. Kljub temu da se je sama dokaj hitro privadila na novo okolje, se dobro zaveda, da odhod od doma nikakor ni lahek korak pri ranih desetih ali enajstih letih. Marsikateri sošolec je odšel domov in se spet vrnil na Slovensko gimnazijo šele po določenem obdobju, nekateri pa so se celo dokončno odpovedali šolanju v Celovcu: »Če bi se v Kugyjev razred vstopilo z višjo šolo, bi po mojem mnenju bilo iz številnih vidikov za marsikoga bolj enostavno.«
Šolanje na Koroškem je Veroniki nakazalo pot za nadaljnje korake. V Celovcu so namreč veliko pozornosti usmerjali v učenje jezikov in razumela je, da je to področje, na katerem se najbolje znajde. Sprva se je sicer odločila za študij managementa na Univerzi v Ljubljani, vendar se to ni obneslo. Občutila je, da to »ni njeno« in se nato vpisala na študij romanistike na dunajski univerzi: »Ta študijska smer je tu strukturirana na zelo zanimiv in kvaliteten način. Izbrati moraš jezik, ki ga boš naposled obvladal odlično – v mojem primeru je to francoščina. Ob njem pa moraš na zelo visoki ravni poznati še drug jezik in osebno sem se opredelila za italijanščino. Poleg tega se soočaš tudi z drugimi romanskimi jeziki. Ne učiš pa se le jezika, veliko se posvečaš namreč kulturni plati, književnosti, pa tudi filmom, medijem in drugim področjem. Seznanijo te z večplastnim in razvejanim pristopom, posamezne snovi so medsebojno povezane.«
V študijski program lahko vključiš tudi predmete, ki niso neposredno vezani na izbrano smer. »To mi zelo ustreza, ker je moja želja po znanju in spoznavanju novih svetov vselej živa. Všeč mi je učenje jezikov kot tako in sem se zato lotila, kar lepega števila tečajev.« Veronika je poprijela za študij afrikanistike, učila se je jezika svahili, veliko časa je posvetila tudi učenju nizozemščine. Letos pa se namerava preizkusiti tudi z arabščino.
Dunaj je v očeh Veronike Kos nadvse živahno mesto, polno najrazličnejših vzgibov. Z Dunajčani sicer ni navezala veliko stikov: »Imajo svojo skupino, s katero se družijo od malih nog in v njihov krog se je težje vključiti. Niso ravno tako odprti, kot pravijo. Spoznala pa sem ogromno ljudi iz Španije, Luksemburga, Italije in drugih evropskih držav.« Kot večjo težavo je omenila iskanje stanovanja, ki zahteva veliko mero potrpljenja in vztrajnosti: »Bila je prava grozljivka. Prvo leto sem se preselila petkrat. Če dobiš stanovanje, ki ti ustreza in ni pretirano drago, ga nikakor ne smeš spustiti iz rok.«
Včasih pogreša morje, Kras in tukajšnjo pokrajino, o vrnitvi v Trst pa ne razmišlja. V rodne kraje se vrača ob večjih praznikih, kot sta božič in velika noč ali februarja, ko imajo daljše univerzitetne počitnice. Več let je bila skavtinja Slovenske zamejske skavtske organizacije, študij na Dunaju pa ji ne omogoča, da bi bila še naprej njena aktivna članica. Z ostalimi skavti še ohranja stike, ne nazadnje ker sta člana organizacije tudi njen brat in njena sestra; občasno pa ji vseeno uspe se z njimi družiti ali celo pomagati na poletnih taborih. V mestu v zalivu trenutno ne vidi neke bodočnosti zase, vsekakor pa si ne zapira nobene možnosti in je pripravljena oditi tja, kamor jo bo vodila pot: »Imam kar nekaj idej. Moja izobrazba mi nudi dobro podlago za delo v izvozno-uvoznem podjetju. Navdušuje pa me tudi univerzitetni svet, kar pomeni poučevanje ali raziskovanje.«
Vesna Pahor