Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

Odvetnik, ki je v deželi veselih ljudi spoznal tudi ljubezen do glasbe in petja
Matej Nadlišek, Alicante (Španija)       

Matej Nadlišek

Na novo okolje in nove pogoje se je 29-letni Matej Nadlišek takoj privadil.
Španija mu je tako rekoč zlezla pod kožo v trenutku, ko se je odločil, da bo v Cordobi opravil nekajmesečno izmenjavo v sklopu študijskega programa Erazmus. Tako zelo mu je bilo všeč, da se je prijazni mladenič s Katinare odločil, da se po diplomi iz prava na tržaški univerzi tja preseli: na univerzi v Valencii je najprej opravil podiplomski študij, naposled pa se odločil še za nostrifikacijo v tujini – v Italiji – pridobljene diplome iz prava. »V neki odvetniški pisarni v Valencii sem nato opravil še pripravništvo, kar mi je dovolilo, da sem potem v Madridu uspešno prestal državni izpit in polnopravno postal španski odvetnik,« nam je povedal Matej, ki je »domačo« Valencio pred desetimi meseci zamenjal za južnejši Alicante. Potem ko je zaključil podiplomski študij, je namreč univerza iz Valencie med svojimi najboljšimi študenti opravila selekcijo kandidatov za enoletno zaposlitev na t.i. European Union Intellectual Property Office, se pravi Uradu EU za intelektualno lastnino, ki je pristojen za obravnavo vseh prejetih znamk in modelov na ravni Evropske unije. »Urad vzdržuje stike z vsemi evropskimi univerzami, ki vsako leto ponudijo svoje tri najboljše študente za enoletno zaposlitev. Med tremi so izbrali mene tudi zato, ker sem govoril veliko jezikov,« je povedal Matej, ki se je lani preselil v Alicante, ki je od Valencie oddaljen dve uri vožnje z avtomobilom.
Pri uradu je Matej zaposlen na mednarodnem oddelku za sodelovanje in pravne zadeve (ICLAD). V glavnem se posveča mednarodnim projektom v sodelovanju z ostalimi evropskimi inštitucijami in z državnimi uradi za intelektualno lastnino. O delovnih pogojih je priznal, da so na tej agenciji – v primerjavi s splošnimi španskimi razmerami – res zelo dobri. Prav tako glede samega delovnega mesta, nima nad čim se pritoževati: zaposleni lahko namreč razpolagajo tudi s telovadnico, s teniškimi igrišči, preizkušajo se v katerikoli športni panogi in izkoristijo ponudbo brezplačnih tečajev jezikov. Žal pa je to izjema, dodaja v isti sapi, saj gre dejansko za srečni otok EU: v Španiji namreč tačas vlada velika finančna kriza in brezposelnost narašča oz. postaja vse hujši problem, ki se ga vsak dan vidi na ulici. »Ob samih beračih je opaziti, kako so ljudje, družine, ki so še pred desetimi leti dostojno živele, danes ostale brez vsega in se le težko preživljajo. Tudi med mojimi prijatelji jih je veliko v težavah.«
Drugače pa je Španija idealna država, ljudje so zelo odprti in vreme je super.
V mestu Alicante, pravi Matej, je mikroklima fantastična, saj vedno sije sonce. »Življenje je živahno in urniki so precej različni kot v Trstu – v Španiji večerjajo pozno in se potem posledično premaknejo od doma pozno, domov pa se vračajo še bolj pozno,« hudomušno pove Matej. Ljudje so zelo odprti: ob kolegih z urada, ki prihajajo z vsega sveta, je prijateljstva spletel s številnimi Španci. Veliko je med njimi glasbenikov, saj se je Matej v Valencii noro zaljubil v glasbo in je danes pevec skupine Black Lemurs (Črni lemurji), ki izvaja zlasti indie, rock in elektro glasbo.
V prostem času se zato v glavnem posveča temu konjičku, pa čeprav je nastopanje v zadnjem letu zaradi selitve opustil. Vsak mesec se skuša vračati v Valencio, tako da ob tistih priložnostih s skupino tudi kaj posnamejo. V španščini seveda. Ko se je prvič odpravil v Španijo, je bila njegova španščina zelo revna. »Nekaj sem se je naučil, ker sem imel takrat punco, ki je bila Španka«, je zaupal, danes pa je to njegov »tretji materni jezik,«, saj ga govori (in poje) tekoče in celo z naglasom, ki se je že zelo približal domačinom.
Delovna pogodba v evropskem uradu bo Mateju zapadla sredi oktobra. Kaj pa potem? »O tem se še odločam. Ko bi vložil prošnjo, bi lahko še sodeloval z agencijo kot zunanji sodelavec. Sicer pa res ne vem, ali naj ostanem tu, ali se vrnem v Trst ali pa jo mahnem v Madrid in se preizkusim kot odvetnik. Ta možnost je zelo vabljiva, saj je v prestolnici veliko delovnih priložnosti, zlasti še če govoriš več jezikov. Odločil se bom na podlagi možnosti, ki se mi bodo ponudile. Sedaj je še vse odprto in res ne vem, kje bom čez štiri mesece.« Matej je sicer priznal, da po treh letih življenja v Španiji, občuti danes precej domotožja. Kljub temu, da se redno vrača domov in da so ga prijatelji večkrat obiskali, pogreša dom.
V Španiji pa je našel tudi ljubezen: dekle iz Valencie, ki je – tako kot on – odvetnica. »Trst ji je zelo všeč. Uči se celo slovenščine in italijanščine, tako da bi se tudi ona preselila k nam, ko bi se odločil za vrnitev domov,« pove Matej in hkrati dodaja, da pa bi najbrž bilo precej težav zanjo zaradi službe. O tem pa se še nista pogovarjala, tako da raje ne bi nič namigoval.
Za odločitve ima še čas. Ko sva se v torek slišala, se je pravkar vrnil s krajšega dopusta v Malagi in Sevilji. Bivanje v Španiji je seveda pridno izkoristil tudi za spoznavanje bližjih in nekoliko bolj oddaljenih krajev. Najbolj pri srcu pa mu je Andaluzija, »še iz časov Erazmusa«, tako da se vsako leto tja vrača. »Na obisk sta prišla prijatelja Ivan in Andrej, tako da smo si privoščili nekajdnevne počitnice.« Vikend s prijatelji je Mateja pošteno utrudil, tako da je sanjal le posteljo in torej počitek.
Sara SternadNa novo okolje in nove pogoje se je 29-letni Matej Nadlišek takoj privadil.
Španija mu je tako rekoč zlezla pod kožo v trenutku, ko se je odločil, da bo v Cordobi opravil nekajmesečno izmenjavo v sklopu študijskega programa Erazmus. Tako zelo mu je bilo všeč, da se je prijazni mladenič s Katinare odločil, da se po diplomi iz prava na tržaški univerzi tja preseli: na univerzi v Valencii je najprej opravil podiplomski študij, naposled pa se odločil še za nostrifikacijo v tujini – v Italiji – pridobljene diplome iz prava. »V neki odvetniški pisarni v Valencii sem nato opravil še pripravništvo, kar mi je dovolilo, da sem potem v Madridu uspešno prestal državni izpit in polnopravno postal španski odvetnik,« nam je povedal Matej, ki je »domačo« Valencio pred desetimi meseci zamenjal za južnejši Alicante. Potem ko je zaključil podiplomski študij, je namreč univerza iz Valencie med svojimi najboljšimi študenti opravila selekcijo kandidatov za enoletno zaposlitev na t.i. European Union Intellectual Property Office, se pravi Uradu EU za intelektualno lastnino, ki je pristojen za obravnavo vseh prejetih znamk in modelov na ravni Evropske unije. »Urad vzdržuje stike z vsemi evropskimi univerzami, ki vsako leto ponudijo svoje tri najboljše študente za enoletno zaposlitev. Med tremi so izbrali mene tudi zato, ker sem govoril veliko jezikov,« je povedal Matej, ki se je lani preselil v Alicante, ki je od Valencie oddaljen dve uri vožnje z avtomobilom.
Pri uradu je Matej zaposlen na mednarodnem oddelku za sodelovanje in pravne zadeve (ICLAD). V glavnem se posveča mednarodnim projektom v sodelovanju z ostalimi evropskimi inštitucijami in z državnimi uradi za intelektualno lastnino. O delovnih pogojih je priznal, da so na tej agenciji – v primerjavi s splošnimi španskimi razmerami – res zelo dobri. Prav tako glede samega delovnega mesta, nima nad čim se pritoževati: zaposleni lahko namreč razpolagajo tudi s telovadnico, s teniškimi igrišči, preizkušajo se v katerikoli športni panogi in izkoristijo ponudbo brezplačnih tečajev jezikov. Žal pa je to izjema, dodaja v isti sapi, saj gre dejansko za srečni otok EU: v Španiji namreč tačas vlada velika finančna kriza in brezposelnost narašča oz. postaja vse hujši problem, ki se ga vsak dan vidi na ulici. »Ob samih beračih je opaziti, kako so ljudje, družine, ki so še pred desetimi leti dostojno živele, danes ostale brez vsega in se le težko preživljajo. Tudi med mojimi prijatelji jih je veliko v težavah.«
Drugače pa je Španija idealna država, ljudje so zelo odprti in vreme je super.
V mestu Alicante, pravi Matej, je mikroklima fantastična, saj vedno sije sonce. »Življenje je živahno in urniki so precej različni kot v Trstu – v Španiji večerjajo pozno in se potem posledično premaknejo od doma pozno, domov pa se vračajo še bolj pozno,« hudomušno pove Matej. Ljudje so zelo odprti: ob kolegih z urada, ki prihajajo z vsega sveta, je prijateljstva spletel s številnimi Španci. Veliko je med njimi glasbenikov, saj se je Matej v Valencii noro zaljubil v glasbo in je danes pevec skupine Black Lemurs (Črni lemurji), ki izvaja zlasti indie, rock in elektro glasbo.
V prostem času se zato v glavnem posveča temu konjičku, pa čeprav je nastopanje v zadnjem letu zaradi selitve opustil. Vsak mesec se skuša vračati v Valencio, tako da ob tistih priložnostih s skupino tudi kaj posnamejo. V španščini seveda. Ko se je prvič odpravil v Španijo, je bila njegova španščina zelo revna. »Nekaj sem se je naučil, ker sem imel takrat punco, ki je bila Španka«, je zaupal, danes pa je to njegov »tretji materni jezik,«, saj ga govori (in poje) tekoče in celo z naglasom, ki se je že zelo približal domačinom.
Delovna pogodba v evropskem uradu bo Mateju zapadla sredi oktobra. Kaj pa potem? »O tem se še odločam. Ko bi vložil prošnjo, bi lahko še sodeloval z agencijo kot zunanji sodelavec. Sicer pa res ne vem, ali naj ostanem tu, ali se vrnem v Trst ali pa jo mahnem v Madrid in se preizkusim kot odvetnik. Ta možnost je zelo vabljiva, saj je v prestolnici veliko delovnih priložnosti, zlasti še če govoriš več jezikov. Odločil se bom na podlagi možnosti, ki se mi bodo ponudile. Sedaj je še vse odprto in res ne vem, kje bom čez štiri mesece.« Matej je sicer priznal, da po treh letih življenja v Španiji, občuti danes precej domotožja. Kljub temu, da se redno vrača domov in da so ga prijatelji večkrat obiskali, pogreša dom.
V Španiji pa je našel tudi ljubezen: dekle iz Valencie, ki je – tako kot on – odvetnica. »Trst ji je zelo všeč. Uči se celo slovenščine in italijanščine, tako da bi se tudi ona preselila k nam, ko bi se odločil za vrnitev domov,« pove Matej in hkrati dodaja, da pa bi najbrž bilo precej težav zanjo zaradi službe. O tem pa se še nista pogovarjala, tako da raje ne bi nič namigoval.
Za odločitve ima še čas. Ko sva se v torek slišala, se je pravkar vrnil s krajšega dopusta v Malagi in Sevilji. Bivanje v Španiji je seveda pridno izkoristil tudi za spoznavanje bližjih in nekoliko bolj oddaljenih krajev. Najbolj pri srcu pa mu je Andaluzija, »še iz časov Erazmusa«, tako da se vsako leto tja vrača. »Na obisk sta prišla prijatelja Ivan in Andrej, tako da smo si privoščili nekajdnevne počitnice.« Vikend s prijatelji je Mateja pošteno utrudil, tako da je sanjal le posteljo in torej počitek.
Sara Sternad