Naši v drugih okoljih

Naši v drugih okoljih

»Dunaj je izbral mene, ne obratno« Onkraj Alp je ostala zaradi ljubezni
Erika Legiša, Dunaj (Avstrija)

Erika Legiša

»Rekla bi, da nisem jaz izbrala Dunaja, ampak obratno: Dunaj je izbral mene. Tukaj sem spoznala svojega fanta Maxa. Odločila sem se, da bom ostala pri njem,« je svojo odločitev pojasnila 21-letna Erika Legiša, ki približno leto in pol živi v avstrijski prestolnici. Pred tem je v nemško govorečem prostoru (v različnih časovnih razdobjih) že živela in delala. A pojdimo po vrsti.
Prvi del svoje življenjske in študijske poti je Erika preživela v rodni Nabrežini. Zanimanje do nemščine se je v njej porodilo na višji srednji šoli. Obiskovala je državni tehniški zavod Žige Zoisa, kjer so med drugimi predmeti imeli tudi pouk v nemškem jeziku. Malo pred zaključkom šolanja je začela razmišljati, da ji učenje na šolski ravni ne nudi vsega zaželjenega znanja. Vpisala se je zato na tečaj nemščine in se temu jeziku posvetila tudi v prostem času. »Še preden bi opravila maturo, sem si vedno bolj želela oditi v tujino. Hotela sem izboljšati svoje znanje jezika in sem torej začela razmišljati o Nemčiji, Švici ali Avstriji,« je obrazložila naša sogovornica.
Pot jo je najprej vodila v majhno nemško mestece Bresahn. Slednje je tako majhno, da ga tudi z »vsemogočno aplikacijo« Google Zemljevidi težje najdeš. Stari, tradicionalni zemljevidi pa k sreči nikoli ne razočarajo. Z dobro mero potrpljenja in truda očesu naposled le uspe na skrajnem severu države, v deželi Schleswig-Holstein, uzreti tudi napis Bresahn. Pri tamkajšnji družini je Erika delala kot »au pair«. Francoski izraz označuje osebo, ki v tuji državi v zameno za začasno bivanje, hrano in žepnino pomaga pri gospodinjskih opravilih, predvsem pri varovanju otrok. Spremlja jih v šolo in na obšolske dejavnosti, jim pomaga pri nalogah in z njimi preživlja prosti čas. Gre za zelo priljubljeno rešitev, predvsem med pripadnicami mlajše generacije, ki želijo stopiti v neposreden stik z vsakdanom v določeni državi in si tako utreti pot v drugo okolje. Med prebivanjem v tujini postanejo namreč del družine, novi družinski člani.
Prva Erikina izkušnja se je sicer zaključila predčasno: »Po petih mesecih sem se vrnila na Kras. Vsi člani družine so bili zelo prijazni z mano, vendar se nisem uspela vključiti, vsekakor manj kot sem si pričakovala.« V Nabrežini ni ostala dolgo. Kmalu zatem, po približno mesecu dni, je spet kot »au pair« odšla v nemško govoreči svet, tokrat na Dunaj: »Tudi druga izkušnja ni bila preveč dobra. Družini nisem bila zelo simpatična.« Če se kje zatakne, pa na drugih področjih prej ali slej steče. Erika se je namreč tam zaljubila in je tako ostala na Dunaju. Na začetku jo je zelo presenetilo veliko število jezikov, ki jih tam govorijo ljudje: »S časom sem ugotovila, da marsikdo ne zna niti besedice nemščine, kar občasno ustvarja težave v odnosu do nekaterih prebivalcev.«
Trenutno je zaposlena na oddelku za kruh in mesne izdelke v trgovini znane mednarodne trgovske verige. Rada pa bi delala na trgovskem področju, in sicer kot računovodja. V ta namen namerava opraviti strokovni tečaj (»Personalverrechnungkurs«), ki posameznike usposablja na področju izračunvanja plač in pokojnine zaposlenih pri določenem podjetju. Na koncu tečaja dobiš diplomo in uradno priznan status.
Glede vsakdanjega življenja na Dunaju je Erika Legiša tako povedala: »Noben dan ni enak drugemu. Redno preživim vsaj dve uri dnevno na javnih prevoznih sredstvih, ker se moj dom nahaja približno eno uro stran od delovnega mesta. S fantom se lotiva marsikaterega opravila, veliko počenjava tudi v prostem času. Vsak teden greva na obisk k njegovim staršem, kjer imamo tudi majhno psičko.« Ob tem se druži s kolegi in prijatelji. Dunaj nudi veliko tudi kar se večernega oz. nočnega življenja tiče. »Veliko časa sicer preživim s pametnim telefonom v roki, na socialnem omrežju Whatsapp, ker si pišem s prijateljicami iz Trsta. V stalnem stiku sem tudi s svojo družino,« je povedala.
Sedaj se počuti vključeno v tamkajšnjo družbo in okolje: »Kljub vsemu delam in imam družino, o kateri bi rekla, da je “moja”. Počutim se dobro. Včasih domačini ali drugi mislijo, da nisem tujka, ampak Avstrijka. To name učinkuje res zabavno. Nemščino namreč dobro obvladam in včasih spregovorim celo v dunajskem narečju.« Tokratna intervjuvanka je priznala, da se je morala spopasti z vrsto težav. V prvi vrsti ne uspe dobiti službe v računovodskem sektorju: »Žal nimam dovolj delovnih izkušenj. Na višji šoli smo med poukom večkrat opravljali staž pri različnih podjetjih, ampak to tukaj ni dovolj. S fantom sva se morala boriti zaradi finančnih problemov, vendar se je položaj zdaj izboljšal. Upam, da mi bo uspelo priti do poklica, o katerem sanjam.«
Hkrati za svojo prihodnost načrtuje, da bi se s fantom preselila v nekoliko bolj oddaljeno mestece Zwentendorf. O vrnitvi v domače kraje torej zaenkrat še ne razmišlja: »V Trst se vračam vsak mesec ali dva, da obiščem družino in prijatelje. Ne bi pa spet tu živela, sedaj sem avtonomna. Želim si ostati na Maxovi strani in si z njim ustvariti družino.«
Vesna Pahor